Simfoničnega metala pa menda še nisem recenziral. Recimo torej bobu bob in se danes posvetimo našim zahodnim sosedom Elegy of Madness, ki so pozno jeseni izdali peti studijski album z imenom XI. Enajstka dopolnjuje glasbeni katalog, v katerem so že The Bridge of Sighs (2009), Brave Dreams (2013), New Era (2017) in Invisible World (2020), za katerega so posneli še koncertno verzijo albuma v Fusco Theater. Toliko o suhih dejstvih.

Nisem strokovnjak za simfonični metal, razen če me vpraša mična rdečelaska v korzetu, odeta v črnino. Takrat se ne le spoznam na zvrst, takrat celo osebno prijateljujem z bandi in hodimo vsak teden na kosilo v restavracijo blizu mestne opere. Resnica je, kot po navadi, nekje vmes. Moje simfonično znanje zajema šolske primere bandov, ki poleg Nightwish obsegajo še Epico, After Forever, Temperance, Within Temptation in, po novem, Autumn Bride, ki so name naredili vtis na lanskem festivalu Area 53. Kako hitro postane človek nezadovoljen z doseženim ciljem in si takoj, ko ga doseže, postavi nove, sem pomislil. To se seveda nanaša name, saj mi že vrsto let posteljo greje neka druga mična rdečelaska, a ker od mene ne zahteva več investicije časa v simfonični metal, sem ga dal na stranski tir.

Pred recenzijo sem, kakopak, ponovil učno snov in pobrskal, kaj se plete na moderni simfonični sceni. Ko sem poslušal nekaj naključnih pesmi s pomočjo umetne inteligence (»Chat GPT, prosim, priporočaj mi dvajset simfoničnih metal pesmi z ženskim vokalom, izdanih od 2015 dalje«) in jih primerjal s svojo osnovno simfonično podlago, sem videl, da se je zvrst precej razvila od klasičnega zvoka – predvsem instrumentalno. Operni ženski vokal dejansko definira zvrst, zato tu ni veliko manevrskega prostora razen alteracije med sopranom, mezzosopran in mogoče altom. Obstaja pa neskončno možnosti v glasbenem ozadju.

Pa vzemimo kot konkreten primer XI: slišati je uporabo sedemstrunk, nizke uglasitve strun, poudarjena dvojna pedala ter intenzivnejšo uporabo riffov namesto le brenkanja akordov kot spremljave za vokal in klaviature. Najde se celo kitarsko soliranje, netipično v tej zvrsti. Da me ne bi ujeli na laži, sem si ogledal uradni videospot jurišnega komada na samem začetku albuma Broken Soul, da sem potrdil sedem strun, riffanje in modernejši metal zvok v instrumentalnih odsekih. Moderni zvok dopolnjujejo operni vložki, značilni za zvrst kot zborovsko petje v ozadju, mistične klaviature ter tudi moški growl back vokali, ki jih, glede na to, da sem jih prvič slišal pred več kot desetletjem v Epici, štejem kot »obvezno opremo« vsake simfonic metal pesmi. Tistim, ki je Broken Soul všeč, namigujem še na Crawling, ki si z Linkin Park deli le ime. Posebej zanimiv je intermezzo z growlom nekje na sredini in okusnim riffanjem. To je tista evolucija simfonike, o kateri sem govoril. Ne gonijo istega kolesa v nedogled, temveč postopno dodajajo vplive in elemente drugih zvrsti, a na dostojen način – kot zna izkušena rdečelaska nanesti ravno pravo mero ličil, ki jo tako le še polepšajo. In dobro ve, kje je meja, kjer jo maskara v trenutku spremeni v strašilo. Podobno tej metafori po mojem mnenju Elegy of Madness skrbno nanašajo ličila drugih glasbenih zvrsti na sicer intrinzično privlačen obraz simfoničnega metala. V nekaterih komadih je maskara bolj popovska in vključuje več elektronike (Hybrid Love), drugje je šminka bolj baladne otožnosti (Insanity), spet drugje raznežen moški prijatelj priporoča ličila v obliki violončela (Moon). Epska maska za noč čarovnic, kjer se našemimo v Vikinge, pa se najde v pesmi Goddess. Portrait for a Ghost je primer norosti, kjer se mirni odseki križajo s šizofrenimi dvojnimi pedali, ki že skoraj dišijo blackmetalsko. Drugi pesmi, ki sem ju izpustil – Revelation ter A.I. Slavery – pa prepuščam vam, da jima sami nadenete ustrezno kozmetiko, ki se sicer giblje med odtenki zgoraj opisanih stilov.

Splošen vtis poslušanja XI je bil pozitiven, glasba je zelo raznolika, dinamična in, pomembno, vsak komad se ne ponavlja po istem receptu. Poklona Nightwish in Tarjinemu vokalnemu stilu ni možno zanikati, pevka Kyrah se lahko brez pomisleka kosa z njo. Vokal na stran, bandu je z XI uspelo razviti lasten zvok, ki je fanom simfonike takoj prepoznaven in se takoj ve, da gre za elegijo norosti.