Kako mi je všeč, kadar se album ne začne z neumnim introm, kjer slišiš zlobno stopnjevanje navidezne napetosti, v najslabšem primeru pa traja intro več kot minuto. Kaj ni boljše direktna dive bomb v stilu Kerry Kinga? Ja!!! Predstavljajmo si: Slayer se odpravijo s pevcem od At The Gates in celotno zasedbo Dew Scented na piknik in se razjezijo zaradi hudih mravljic, ki jim kvarijo popoln dan. Iz jeze se zaprejo v studio in skuhajo moderen thrash obrok. Vsaj tak je bil moj prvi vtis po prvem naključnem poslušanju odsekov War Remains … Lepo je slišati, da se thrash revival ni končal okoli 2010, kot navajajo nekateri uradni viri. Spomnimo: thrash metal je doživel renesanso med 2000 in 2010, kjer so bili delovni konj predvsem ameriški bandi Bonded by Blood, Hatchet, Havok, Municipal Waste in Warbringer (omembe vredni še Angleži Evile in Španci Angelus Apatrida). Danes razpravljamo o nadaljevanju trenda s še enimi Američani, Enforced, ki so resda z letom 2019 prišli malo pozno na zabavo z debitantskim albumom At The Walls, a so več kot nadoknadili zakasnitev s polno kupico agresije.

Vojna (žal) kakopak ostaja del človeškega vsakdana. Nek vir na spletu trdi, da je človeštvo kot celota v preteklih 3400 letih živelo le 268 let v popolnem miru, kar je okoli 8 % časa. Zavoljo opravičitve naslova albuma bom dramatiziral še nivo višje in trdil, da je človeštvo v teh 8 % časa zunanjega miru zagotovo trpelo zaradi notranje ali posredne vojne, ki jo kaj dobro pozna vsak od nas. Na lokalnem makrokozmosu, natančneje v slovenski politiki, poteka trenutno zavoljo nabiranja političnih točk in namena kreganja naroda ter ohranjanja stolčkov druga svetovna vojna med vlado in opozicijo glede ukinjanja praznika žrtev komunističnega režima. Fuj in fej! Na mikrokozmosu, kot avstrijski čefur (tu nam pravijo »čuš«), bijem dnevno vojno v službi zaradi svojega porekla, moj zunanji dolgolasi hipijevski/pothead/satanistični/drogeraški/luzerski videz pa mi tudi ni ravno v pomoč. Na ulici me iz plakatov gledajo incestni obrazi jeznih Svobodnjakov, ki varujejo trdnjavo Avstrijo pred mano, ki poštenim Avstrijcem kradem službe, f***** njihove ženske in me želijo poslati nazaj čez mejo. Moja hčerka ni bila sprejeta v »elitno, večinoma avstrijsko osnovno šolo« zaradi napačnega imena in neprave religije, ampak nekateri njeni čistokrvni sošolci so kljub zakonsko določenemu zamujenemu roku prijave našli sedež v šolskih klopeh. Ergo: vojna, takšna ali drugačna, ostaja stalnica naše žalostne agresivne zgodovine na dnevni osnovi.

Ampak obstaja rešitev. Thrash metal, čeprav na prvi pogled privrženec vojne, je v svojem bistvu goreč nasprotnik vojne in nasilja. Dejstvo, ki ga (ne)uspešno poskušam razložiti splošni populaciji že od nastopa pubertete. War Remains je družbeno sprejemljiv in neškodljiv ventil sproščanja (notranje) agresije v obliki čupanja in lomljenja vratu. Izziv: poskušajte NE čupati na Starve ali prekoračiti omejitev hitrosti na cesti ob Ultra-Violence. Istoimenski War Remains tudi ni od muh. Glede na to, da album traja le pičle pol ure, je resda treba stopiti na pedale, da pravočasno prispemo do cilja … Zavoljo raznolikosti se epilog albuma začne s počasnejšim groovy tempom Empire, da se vratne mišice počasi razgibajo. A brez skrbi, tempo se kaj kmalu dvigne na normo, ki jo je zapovedal prvi komad Aggressive Menace. Res bi rad pisal hvalo večni vojni še odstavek ali dva, a čemu je potrebnih toliko besed, ko glasba spregovori?

Pod črto, še ena »no bullshit direkt-v-tvoj-obraz« thrash mojstrovina, za katero si je vredno vzeti pol ure časa življenja. War Reamins neposredno obtožuje vse oblike nasilja, ne le komunistično. Nasilje, ni pomembno, ali so ga zagrešili naši ali vaši, je ostudno dejanje in ne sme biti tolerirano. Začnemo peticijo, da igrajo Enforced v parlamentu? Mosh pit 88 naših in vaših, levih in desnih (iz dobre volje pa še povabimo oba nevtralna predstavnika manjšin) za dvig popolnega miru iz 8 % na 10 do 15 %? Ja pa iiiiiii!!!