Darkthrone ni edini nadpovprečno produktiven band. Tudi Enslaved s Heimdal ponujajo že svoj plošček številka 16 v 32 letih delovanja. Ni torej težko izračunati število let, ki jih band potrebuje za izdelavo novega albuma. Impresivna številka, če vzamemo v ozir, da gre za band, ki se nenehno spreminja. Tokrat smo torej tri leta po celovečercu Utgard prejeli nov dolgometražec, ki se razprostira po glasbenih širinah od progresivnega viking/black metala do psihedeličnega rocka.

Načeloma je že pred izdajo singlov bilo vsem sledilcem banda jasno, kam bo ta zavil. Oziroma da ne bo zavil, temveč bo ostal na začrtani poti. Vprašanje je torej bilo samo še, ali bo album počasnejši in bo vseboval daljše pesmi, kakršne najdemo na ploščku E, ali bo Heimdal vseeno spet nekoliko bolj dinamičen. No, izkazalo se je, da gre za slednje. Plošček dejansko ponuja dosti hitrejših in agresivnejših delov, ki jih najbolje podčrta oziroma podkrepi Grutle s svojim harsh vokalom, medtem ko mirnejše dele začini samostojno ali zborovsko clean petje.

Najmočneje izpostavljena je seveda progresivna nota, ki je ponovno na vrhuncu, in sicer pri vseh komadih. Za progresivno dojemanje band v prvi vrsti poskrbi s kitarskimi riffi, medtem ko se mestoma poigrava tudi z elektronskimi vložki, ki niso ravno značilni zanj. A ne se ustrašiti, tega dejansko ni veliko. K sreči znajo Enslaved mešati težke ritme s pravo dozo melodike, ki tokrat (ali ponovno?) spominja na različna njihova ustvarjalna obdobja, vendar ne starejša od nekje albumov Isa ali Ruun.

Pod črto bi rekel, da je Heimdal kar težek album. Sicer nimam tega občutka med njegovim poslušanjem, saj daje občutek, da stvari gladko tečejo, a ko obmolkne še zadnji, naslovni komad, mi v ušesih od albuma še vedno ne ostane dosti. Na podlagi preteklih izkušenj, ki jih imam z bandom, si upam trditi, da se bo ta okoliščina s pomnoženim številom trenutnih poslušanj spremenila na bolje (beri: album bo postal bolj poslušljiv). Do takrat bom pač užival v posameznih predvajanjih.