V dobrih treh letih obstoja in po enem izdanem demo posnetku je angleškemu black metal triu končno uspelo posneti tudi prvi studijski album z naslovom Nihil Sine Diabolvs.
Na bogokletnem ploščku najdemo devet studijskih skladb, ki so bile izdane pod okriljem dokaj nepoznane založbe Satanas Rex, katere že samo ime priča, da izdaja izključno black metal albume.
Prvi vtis naredi album že z old school ovitkom, na katerem je fotografija angela, v notranjosti knjižice pa samo slika Jezusa Kristusa, ki po vsej verjetnosti ponazarja trpljenje, ki ga album prinaša na Zemljo.
Na albumu se nahaja devet srednje hitrih skladb, katerih dolžina se v povprečju giblje okoli petih minut. Produkcijsko gledano album ne presega okvirjev povprečnosti in nam lahko postreže z zvokom, ki je bil že prevečkrat uporabljen v podobnih izdelkih. Nečist in zamazan zvok, ki mu občasno manjka poudarek na kitarah in na bas bobnu. Stara finta old schoola, ki je delovala na demo posnetkih v zgodnjih devetdesetih, danes pa enostavno pomeni pomanjkanje idej.
Kljub temu, da gre za black metal skupino, lahko najdemo v sami glasbi ogromno death metal vplivov, še posebno pri uporabi kitarskih solo vložkov, ki so kratki, rezki in disonančni. Na celotnem albumu manjkata melodika in atmosfera, ki običajno kraljujeta pri black metalu. Daleč najboljša pesem je Summoning, ki pa se ponovi na koncu albuma v skrajšani obliki in pod naslovom The Release. Lepo je, če skupina najde pesem, na katero je ponosna, vendar se mi zdi pretirano, da jo uporabijo kar dvakrat na istem albumu.
Daleč največja odlika albuma je uporaba raznolikih vokalov, ki nihajo od nizkih growlov pa vse do srednje visokih krikov, ki seveda niso čisti tako kot pri kakih Judas Priest in so še vedno trdno zasidrani znotraj black metal standardov.
Kratko povedano imamo pred sabo black metal album, ki ne bo povsem zadovoljil ljubiteljev tega žanra. Manjkata mu ostrina in svežina. Vse skupaj zveni že prevečkrat slišano in prežvečeno.

Matevž