Kdor je na tekočem z glasbenim ustvarjanjem Mata McNerneyja, bolj poznanega pod vzdevkom Kvohst, je v začetku septembra album Dreamcrash težko spregledal. Sama sem se v njegov vokal zaljubila že pred leti ob odkrivanju prvih dveh izdaj britanske avantgardne black metal skupine Code. Nato se je selil po par bližnjih državah, med drugim je tako nekaj časa sodeloval z Dødheimsgard, dokler se ni dokončno ustalil na Finskem, kjer je v istem letu ustanovil dva različna projekta: psihadelično neofolk skupino Hexvessel (s člani Dark Buddha Rising ter Galacticka) in post-punk/rock band Beastmilk z Johanom »Goatspeedom« Snellom.
Čemu omenjam vse to? Vsekakor ne zaradi tega, ker o prvencu Grave Pleasures ne bi imela česa povedati, temveč preprosto zato, ker se McNerneyjev glas odlično sklada z vsem, na čemer je do zdaj pustil svoj vokalni podpis. Poleg tega je treba priznati, da so vsi njegovi raznoliki pretekli in trenutni projekti že sami po sebi vse prej kot žanrsko klasični. Zaradi tega me je razpustitev Beastmilk najprej navdajala s skepso, da ne bomo več slišali ničesar vsaj blizu Climaxa, njihovega edinega in izjemnega dolgometražca.
Kaj hitro se je nato izkristalizirala nova postava pod imenom Grave Pleasures: McNerneyju, basistu Valtteriju Arinu in kitaristki Linnéi Olsson iz švedske zasedbe Sonic Ritual, morda bolj poznani po že razpadli navezi The Oath, sta se pridružila Juho Vanhanen (Oranssi Pazuzu) kot studijski kitarist ter bobnar Uno Bruniusson, s katerim so si Beastmilk lani delili odre na turneji z njegovim, prav tako že razpuščenim bandom In Solitude. Strah, da se bo glasba zaradi spremenjene postave prevesila v bolj heavy metalsko obarvan rock, se je razblinil kmalu po objavi prvega videospota za skladbo Crying Wolves, sledil je še zanimivejši New Hip Moon, nato pa je s polno silo udaril še celoten Dreamcrash.
Že ime zasedbe je dalo slutiti, da bo prerojeni band nadaljeval z grotesknimi podobami, kakršne so izpilili že Beastmilk. Komu se na primer ne privzdigne obrv že samo ob naslovih pesmi, kot sta Genocidal Crush ali Surf the Apocalyse? Na Dreamcrash v podobni maniri najbolj izstopa Lipstick On Your Tombstone, ki se tudi kot refren v pesmi nadaljuje s »kisses on your grave«, pri čemer se nikakor ne morem otresti asociacije na grob Oscarja Wilda na pariškem pokopališču Pére-Lachaise, ki je tudi stekleni pregradi navkljub ves oskrunjen z rdečilom in zasut z uvelimi vrtnicami in ljubezenskimi sporočilci (do kam vse ne seže človeško vraževerje).
Plošček je v veliki meri lahkotno razigran in kipi od nalezljive energije, za kar sta v veliki meri zaslužna Uno in Valttari, ki z bas kitaro tudi sam večkrat stopi iz ozadja, na primer v No Survival ter Crying Wolves, tu in tam pa se album tudi malce zresni, ko McNerney v morda avtobiografskem Crisis svoj glas še bolj čustveno obarva, kot smo od njega sicer že vajeni. Kolikor je slednja pesem spevna, druga bolj bluesovsko obarvana balada Crooked Vein na ploščku edina izmed enajsterice nekako ne prepriča. Za primerjavo nekateri drugi komadi z vokalom vred že mejijo na čisti punk rock – takšna sta na primer Futureshock ter Taste the Void. Mi je pa všeč, da album kljub žanrsko razgibanim skladbam gladko ohranja svoj prepoznavni zvok, ki ga je bandu uspelo izpiliti v tako kratkem času. Seveda se v veliki meri opira na zapuščino Beastmilk, a je za razliko od slednjega mnogo čistejši, morda tudi malce sploščen, a se kot tak dobro prilega novim komadom.
Album premore tudi kar nekaj »radijskega materiala«, kot sta na primer že omenjeni New Hip Moon ter Girl In a Vortex. Že dolgo mi ni poti prekrižal tako lahkotno morbiden album, kot je Dreamcrash. Morda je nazadnje bilo tako ravno s Climaxom od Beastmilk, a glede na to, da so Grave Pleasures presegli že tako visoka pričakovanja, lahko mirne vesti napišem, da v prihodnje obetajo še marsikaj.