Gris se skoraj šest let po izidu prvenca Il Était une Forêt… letošnjega julija vračajo z À l'Âme Enflammée, l'Äme Constellée…, več kot uspelim prepletom dveh na videz kontradiktornih si zvrsti: klasike in (atmosferičnega) black metala. Če je na prejšnjem ploščku prevladoval klavir, sta Icare in Neptune tokrat primarno eksperimentirala z violino in čelom. Poleg tega sta v primerjavi s prvencem veliko več vložila v produkcijo dvojnega albuma.
Na njem je s skupno dolžino 80 minut deset pesmi, od tega štiri instrumentalne, ki skrbijo za neopazne prehode med osrednjimi komadi. Lahko se poslušajo individualno ali neprekinjeno od prve do zadnje minute, saj skladbe skupaj tvorijo celoto, tj. neverjetno in z močnimi občutji nabito popotovanje. Pot začrta prva javnosti razkrita pesem Dil, ki po skoraj petminutnem epskem stopnjevanju prepletajočih se akustičnih kitar, violin, čela ter blagih koncertnih pavk in činel razkriva pravi, grdi in hkrati lepi obraz Gris, kakršen je predstavljen na njihovi naslovnici. Zanjo je poskrbel francoski slikar in glasbenik Fursy Teyssier, ki je ustvaril že številne, a vselej izjemne naslovnice svojih in nekaterih drugih skupin (Les Discrets, Alcest, Lantlôs, Woods Of Ypres, Drudkh, Morbid Angel). Med drugim je naslikal tudi naslovnico edinega albuma Miserere Luminis, ploda sodelovanja članov Gris in Sombres Forêts, ki je v teh letih zatišja poslušalcem Gris krajšal čakanje, hkrati pa istoimenski plošček omenjenega projekta predstavlja morda enega najbolj zamorjenih in najboljših albumov kanadske DSBM scene. Med najboljše pesmi na À l'Âme Enflammée, l'Äme Constellée… sodijo Dil, L'Aube, Les Forges in Une Épitaphe de Suie, ki jih odlikujejo visok, a močan harsh vokal, za zvrst še precej melodične kitare ter razgibani bobni. Da ne bo zavajanj; na trenutke se Gris res že spogledujejo s progresivnimi ritmi, vendar precej subtilno, tako da s tem ne prestopajo žanrskih okvirjev. Glede na mojstrsko zapletene in bogato strukturirane pesmi si težko predstavljam, da bi Gris lahko v živo nastopali brez komornega orkestra ali vsaj matrice, morda pa je to tudi en izmed razlogov, zakaj ne koncertirajo.
Z aktualnim ploščkom sta Icare in Neptune dokazala, da sta mojstra v vsem, za kar poprimeta. Izpopolnjevanje več tehnik na več instrumentih pač terja svoj čas, vendar tudi vsak virtuoz ne bi bil zmožen skomponirati česa tako lepega in izjemnega, kot je to uspelo Gris z aktualnim ploščkom (V goreči, od zvezd razsvetljeni duši ...).