Končno en izdelek, ki sem ga letos res komaj čakal, in definitivno je bilo vredno počakati. Hannes Grossmann, bobnar, ki je postal znan širši javnosti, ko se je leta 2004 pridružil slovitim nemškim tehničnim death metalcem Necrophagist, nato odšel v Obscuro, kjer deluje še sedaj, sodeluje pa tudi z Ronom Jarzombekom in Alexom Websterjem pri tehnični death superskupini Blotted Science. The Radial Covenant je njegov prvi solo album, ki ga je izdal v samozaložbi in v celoti financiral s sredstvi, zbranimi prek strani Indiegogo.com.
Album je v celoti spisal Hannes ter zanj posnel bobne in ritem kitare, zraven pa je povabil še vrhunske glasbenike, kot so V. Santura (Triptykon), ki je poskrbel za vokale, mix in mastering, Linus Klausenitzer (Obscura) na bas kitari ter Jimmy Pitts na klaviaturah. Zraven so kot solo kitaristi sodelovali še Jeff Loomis (ex-Nevermore), Ron Jarzombek (Watchtower), Christian Muenzner (Obscura), Per Nilsson (Scar Symmetry) in Danny Tunker (Aborted).
Hannes je na album zopet vključil sci-fi tematiko, tako kot je to značilno za Obscuro, ter jo s temačnimi atmosferičnimi kitarami in zanimivimi synthi vpletel tudi v samo glasbo. Hkrati pa notri najdemo tudi veliko melodike, klasike in seveda ogromno progresive. Kot je v predstavitvi albuma napisal sam, so skladbe zelo podobne delu Obscure, saj je tudi tam on avtor večine skladb, in poudaril, da je s tem albumom pokazal, kaj v resnici hoče izražati v glasbi – od začetka do konca je ta album 100% Hannes Grossmann. Kar se tiče samih skladb, se sliši, da je skrbno spisal vsak ton, vsako linijo, vso dinamiko … Skratka, vse je vnaprej načrtovano do vsake podrobnosti, le solo kitaristom je prepustil popolno svobodo, da so pustili svoj edinstveni pečat skladbam. Slednje se prepozna predvsem v instrumentalni skladbi The Voyager, kjer ima vsak inštrument svoj trenutek, da se izrazi – vse od prve solaže Rona Jarzombeka, preko razgibanih bas linij in odštekanih synthov, do zadnje solaže Jeffa Loomisa. Izpostaviti pa moram tudi zadnjo skladbo, in sicer malce drugačno verzijo Euclidean Elements, ki je v originalu izšla na zadnjem albumu Obscure, le da je tu v celoti odigrana na klavir, in moram reči, da je skoraj boljša od originala.
Pod črto je to album, ki ga mora slišati vsak ljubitelj progresive, kakršno slišimo pri skupinah, kot so Death, Pestilence, Necrophagist, Atheist itd. Super produkcija in izvrstna zasedba glasbenikov naredita ta album odličen solo prvenec Hannesa in upam, da se bo sedaj posvetil še novi izdaji Obscure ter prekosil vse svoje dosedanje izdelke.