Zetro je nazaj! Po odličnem Tempo Of The Damned z Exodus leta 2004 je prvi pevec skupine Legacy (od 1986 naprej Testament) in človek, ki je Chucka Billyja predlagal za svojo zamenjavo, studijsko počival. Že res, da je posnel par izdaj v demo oblikah, a le s svojim cover bandom in bratskim projektom Dublin Death Patrol, v dejanskem resnem bandu pa ni nastopil že kar nekaj časa. To se je spremenilo s kreacijo banda Hatriot, kjer Zetro napenja glasilke, v bandu pa sta tudi oba njegova sinova Nicolas in Cody, ki tvorita ritem sekcijo.
Album zveni spolirano, celo preveč. Blast beati napadejo že v prvem komadu Suicide Run, bas pa prav tako že uvodoma seka mimo. Ne vem, če je stvar namenska, ampak bas dejansko zveni razglašeno, in to v studijski situaciji, kar je nedopustno. Štorasto se oglaša tudi na samem začetku drugega komada Weapons Of Class Destruction, ko s prisiljenim slideom potegne po struni kot nekdo, ki instrument drži v rokah prvič. Najmlajši Zetrov sin Cody, basist, se je bandu pridružil kot zadnji. Zetro trdi, da »preko avdicije«, kjer se je »izkazal«, ampak stvar je očitna: mali nima pojma o igranju bas kitare. Prva obupna točka albuma je torej bas. Bobni starejšega brata Nicholasa so bolj sprejemljivi, a vseeno editirani do te mere, da delujejo na pol računalniški (vsaj po zvoku). Zetro napenja glasilke v znani maniri »ljubi ali sovraži«, vmesne poti, kot še pri marsikom s tako zaščitnim glasom in načinom (King Diamond, Hansi Kursch, Messiah Marcolin itd.), ni. Seveda še vedno vztraja pri »Bon Scott načinu«, leta pa se mu kot pričakovano ne poznajo. Zetro je seveda najsvetlejša točka albuma, ne zaradi statusa, let in izkušenj, temveč zato, ker je enostavno v drugi ligi kot »mularija«. Naslovi Murder American Style, Globicidal, The Mechanics Of Annihilation seveda obetajo, a ob slabši izvedbi izzvenijo. Obupno fotošopirana naslovnica le doda k nenavdušenosti.
Izdelek za Zetrove fanatike, sicer pa (pod)povprečna izdaja.