»Poskušal sem se vrniti h koreninam, k temu, kar je Hobbs delal v preteklosti. Zmeraj sem pisal glasbo iz srca in glave. Z glasbo sem poskušal zajeti čim širši spekter. Hobbs lahko igra black metal in številne druge zvrsti, kar bom poskušal vključiti v novo glasbo. Seveda ne morem zadovoljiti vseh okusov, vendar tiste, ki jih uspem, spoštujem in cenim.« (Peter Hobbs, 25. 6. 2014, v intervjuju za Paranoid)
Ker je Peter Hobbs mož beseda, je svoje napovedi tudi udejanjil in ponudil album, ki temelji na thrashu, vendar se pri tem močno naslanja na death in black metal. A kot je še povedal: »Zame ni black metal. Zadnje čase mi ljudje na intervjujih pravijo, da so moji demo posnetki zveneli kot black metal. In to je bilo okoli leta '83 in '84. Kje je potem razlika? Pišem to, kar želim pisati, počnem, kar želim početi. Če ljudje to sprejmejo, potem sprejmejo, če pa ne, pač ne. Saj ne stojim za njimi s puško in jim velevam, da naj kar koli kupijo.« (Peter Hobbs, 25. 6. 2014, v intervjuju za Paranoid)
Dejansko je tako, nihče nas v nič ne sili, še najmanj v to, da nam mora biti kar koli všeč, sploh pa tale mešanica, ki nam jo je v poslušanje ponudil Hobbs. Dobro izurjeno uho bo hitro slišalo, da je Hobbs potegnil na plan vse staro, kar je nekoč veljalo za dobro in danes v glavnem navdušuje le privržence stare šole. Iz tega razloga naj bodo ljubitelji modernih hibridov na tem mestu opozorjeni, saj zase ne bodo našli ničesar zanimivega. Po drugi strani pa si lahko roke manejo ljubitelji trdega in hitrega thrasha, ki je zaradi svoje starosti (toda ne utrujenosti in izčrpanosti) tudi nemalokrat počasen – a saj veste, samo na tistih pravih mestih. Heaven Bled tako v glavnem spominja na brutalizatorje Infest, vmes pa z riffom ali dvema spomni še na večne legende Venom, mestoma pa izpod nadzora uide celo kakšna melodija in spomnijo na Metallico ali Megadeth, začuda pa skorajda nikoli na Slayer.
Kot je pred več kot dvema letoma napovedal Hobbs, je vplivov in s tem povezane raznolikosti kar dosti, toda pod črto je plošček dodobra nabit z energijo, zaradi česar ni tako enostavno biti skorajda eno uro ves čas na trnih in slediti vsem napadom, ki jih ponuja Heaven Bled. S tega vidika je album kar precejšen zalogaj, čeprav sta se kot osebna hita hitro izkazala Drawn & Quartered zaradi groovy uvoda, ki ga pri Hobbsu sploh nisem pričakoval, in Abomination zaradi odlične melodije v zaključnem delu komada. Saj ne, da bi vas silil, a dajte albumu priložnost.