Po prestrukturiranju Sanctuary Records in razpustitvi Noise Records je Iron Savior šef Piet Sielck s še nekaj sodelavci ustanovil novo založbo Dockyard 1, nadaljeval delo producenta in zato je bilo potrebno na nov album Iron Savior počakati nekoliko dlje kot ponavadi.
Nova založba, ostalo vse po starem in tako je tudi prav. V skladu s svojo in tradicijo večine nemških power metal bandov Iron Savior ne spreminjajo tistega, kar počnejo in trdno ostajajo v okvirih, ki so si jih postavili z dosedanjim ustvarjanjem. Na Megatropolis Iron Savior brez taktiziranja z brezkompromisnimi (z vplivi Judas Priest) heavy riffi, zanimivimi kitarskimi dueli in solažami, surovim vokalom, polno dozo double-bassa, prodornega ritma in spevnih refrenov nanizajo devet power metalskih himen. Večinoma hitrih, energičnih, vmes pa dogajanje popestrijo s kakšno počasnejšo, bolj melodično, kot je na primer Cybernatic Queen. Running Riot, The Omega Man, Megatropolis, Still I Believe in ostali so pravi headbangerji, narejeni po okusu fanov in garancija, da bo Megatropolis na polici delal družbo Battering Ram, Condition Red in ostalim albumom. Sicer so že posneli kaj boljšega od Megatropolis, a nič za to, kvalitetne razlike so minimalne.