Dolgo je tega, odkar so bogovi Opeth spregovorili skozi medij glasbe. Skoraj štiri leta minevajo od In Cauda Venenum (2019), ki si na moje zgražanje pri Paranoidu (še) ni zaslužil uradne recenzije. Brskanje po arhivu mi je razkrilo, da so na teh straneh svetovnega spleta Opeth relativno nepriljubljen band – le 4/13 studijskih recenzij, kakšna škoda! Da vsaj malo poravnam storjeno krivico, bom danes predstavil debitantski studijski album tistega, kar je dozorelo v sadež Opeth, ki ga, recimo temu, mainstream metalska javnost pozna od bojda magnum opus Blackwater Park (2001) dalje. Izbor prvenca za recenzijo je načrten, saj je band v zgodnji fazi še intenzivno iskal identiteto, kjer je eksperimentiral s kombinacijo death metala in akustičnih odsekov, če se lahko tako izrazim. Končni izdelek nosi naslov Orchid in je izšel leta 1995, ravno v času začetka razcveta skandinavskega (death) metala: In Flames – Lunar Strain (1994), At The Gates – Slaughter of The Soul (1995), Dark Tranquillity – The Gallery (1995), Amorphis – Tales from the Thousand Lakes (1994) in tako naprej. Na drugi strani luže pa je ameriški death metal že stal na obeh nogah iz začetka 90-ih. V tem kontekstu bom omenil le Morbid Angel z izdajo Domination (1995), ker je band služil kot eden izmed glavnih navdihov za zvok Opeth.

Opeth so moj naj naj naj band, pika. V njih sem se zaljubil ob darilu prve punce, ki mi je poklonila album Ghost Reveries (2005), nakar sem jih prvič gledal v živo na Metal Campu 2006. Ni bilo poti nazaj. Situacija je vodila v vse večjo odvisnost od Opeth in po podrobnem raziskovanju bandove kompletne diskografije sem postal strokovnjak s področja »opetharstva«. V moji kuhinji nad štedilnikom visi zastava naslovnice albuma Ghost Reveries, na stranišču pa In Cauda Venenum. Glede na moj fanatizem si zatorej drznem klasificirati njihovo ustvarjalno obdobje v tri faze: »zgodnje obdobje«, ki vključuje albume Orchid (1994), Morningrise (1996), My Arms, Your Hearse (1998) in Still Life (1999). »Inovativno obdobje« obsegajo prelomni Blackwater Park (2001), Deliverance (2002), Damnation (2003), Ghost Reveries (2005) in Watershed (2007). Trenutno aktualno »70s prog rock obdobje«, kjer zvok izrazito koketira s progresivnim rockom 70-ih, pa zajema Heritage (2011), Pale Communion (2014), Sorceress (2016) in aktualni In Cauda Venenum (2019). Vsi na spletu v nedogled pljuvajo, kako so s spremembo glasbenega stila Opeth postali bedni, in nenehno primerjajo »inovativno obdobje« s »70s prog rock obdobjem«. To me neizmerno dolgočasi, ker je debata vreča brez dna in v osnovi nesmiselna (jabolka in hruške, isto, kot bi človek neposredno primerjal svoje najstniško in odraslo obdobje). Začuda pa je bilo zelo malo povedanega o »zgodnjem obdobju«, kar me je navdahnilo, da skozi svoje oči predstavim prvenec Orchid.

Če razumemo začetke in vplive na bandov zvok, razumemo tudi evolucijo zvoka z vsako novo izdajo. (No, vsaj meni se to zdi logično. Kot drug tipičen primer bi navedel diskografijo Death – evolucija od Scream Bloody Gore in vse do Sound of Perseverance je čudovito zaznavna). Kako rad se vračam na Orchid, saj mi je naravnost fascinantno, da se je iz nekega tipičnega arhetipa skandinavskega melodičnega death metala, ki na momente z epskimi melodijami vleče na amonamartski tip, razvil edinstven band, ki nam je ponudil – strogo uradno gledano – kritično priznane mojstrovine med 2001–2007, med katerimi površen poslušalec verjetno navede pesem ali dve z albumov Blackwater Park in Deliverance. Orhidejo lahko cenimo ne le zaradi dejstva, da v stilu efekta metulja (»butterfly effect«) celotna diskografija Opeth brez nje verjetno ne bi obstajala, ampak predvsem zaradi drznosti, ki jo ponuja. Slišati je namreč mešanje poporodnih krčev melodičnega death metala, progresivnega metala in čistih akustičnih pasaž, ki včasih segajo celo v etno vode. Ta kombinacija je bila skozi oči 90-ih nekaj popolnoma novega in neslišanega. To zlitje na prvi pogled kontradikcij je postal zaščitni znak Opeth – tudi v vokalnem smislu. Da ostanem realen, omenjeni koncept ni bil popolnoma nov, Kurt Cobain je malenkost pred Opeth to dinamiko »ukradel« bandu The Pixies, kjer se mirni verzi izmenjujejo z udarnimi refreni. Posebnost Opeth je, da dobesedno nimajo refrenov ali klasične strukture pop pesmi, kar je glasbi dodalo dodatno plast inovativnosti in kompleksnosti. To je vodilo v kompleksno mešanje vode (»mirno«) z ognjem (»agresivno«) in samo po sebi nakazovalo v progresivno smer metala. Da bo tradicionalni definiciji progresivnega metala ugodeno, je vseh pet pesmi na Orchid razen dveh instrumentalnih »vmesnikov« Silhouette in Requiem dolgih slabih deset minut ali več.

Kdo je bil ustvarjalni del ekipe, me vprašate? Dinamični dvojec njega, ki ga ni treba predstavljati (in ga zavoljo šale res ne bom), in zdaj že bivšega kitarista Petra Lingrena, ki je, če me spomin ne vara, zaradi izgube navdiha, delovnega pritiska in želje po spremembi poklica v svetovalca s področja informatike vlak Opeth zapustil pred izidom Watershed (2007). Poleg kreativnega dua sta ekipo dopolnila bobnar Anders Nordin, ki je naveden kot skladatelj instrumentalca Silhouette, in basist Johan De Farfalla, za katerega sem, priznam, prvič slišal ob pisanju tega prispevka. Bil sem prepričan, da je bil ikonični in še vedno aktivni Martin Mendez del ekipe od samega začetka. Kaj vse človeka v življenju ne preseneti … Glasbeni vizionar, ki ga ni treba predstavljati in je edini stalni član Opeth ter je sodeloval na vseh studijskih albumih, je prav tako spisal vse tekste za Orchid. Res talentiran posameznik, ni kaj. Pa še duhovit je, v živo rad poka neslane šale v stilu stand up komedije.

Torej, predstaviti moram nekaj reprezentativnih komadov in v nekaj kratkih vrsticah (haha!) vzbuditi zanimanje. In Mist She Was Standing se odpre z epsko melodijo, ki se vleče in vleče nekaj minut, dokler je ne preseka blackened deathmetalski vokal z verzom »Seven milestones …«.  Dvojni pedali, melodije, hiter tempo – na tej točki je slišanih ogromno vzporednic z göteborškim zvokom. Nakar nastopi dolg akustični del, ki umiri dogajanje. Svet okoli nas se podre in kar nekaj časa je potrebnega, da se znova zgradi. Turobni krik verzov »Darkness encloses and the candle seems to expire in her cold, cold hand. And as a forlorn soul it will fade away« zgradi temačno atmosfero, ki postaja vse bolj agresivna in divja – dokler je akustični del spet ne zaduši. To je dinamika, ki je vseprisotna ne le na In Mist She Was Standing, ampak tudi na celotnem Orchid. Under The Weeping Moon je, če citiram Mikaela Akenfelda, »popoln blackmetalski nesmisel«. Besedilo govori o okultnem čaščenju lune. Bolj za šalo kot zares – komad je bilo, mogoče zaradi najkrajše minutaže, ki meri le okoli devet minut, možno slišati v živo na lanski turneji Opeth. Band ima politiko »en komad z vsakega albuma«, kjer imajo fani na uradni spletni strani možnost glasovati, katerega želijo slišati. Daleč od tega, da je komad slab, a moje srce hrepeni po koncertni Forest of October, ki mi je najljubša pesem albuma. Začne se dokaj generično, kot počasna verzija In Mist She Was Standing. Melodija, podobno kot v uvodniku, vztraja kar nekaj ponovitev, vse dokler je ne pospešita growl in dvojni pedal. Po menjavi tempa slišimo melodijo Amon Amarth, a ne dolgo – akustični vložek z dvojnimi pedali poskrbi za kaotičen preobrat, ki mu sledita čist vokal in spet sprememba tempa. To je tisti progresivni del Opeth, na katerem so začeli graditi svoj zmagoviti recept. Sicer je po mojem mnenju »preveč vsega na kupu«, kar zagotovo ni prijetno za vsako uho. Vrhunec komada, po neštetih spremembah tempa, dinamike, melodij in še česa, nastopi po solaži okoli pol sedme minute, ko nastopi mrtva tišina, ki jo prebada otožna kitara. Če bi imel svoj kanal v YouTubu, bi zdaj pozval bralce, naj svoje replike podajo v komentarje in kliknejo like.

Orchid je nebrušeni diamant glasbene zbirke Opeth, tudi v dobesednem smislu. Produkcija je v primerjavi s kasnejšimi izdajami zelo surova in nedodelana, kar doda tisti DIY občutek, tako ljub black metalcem. Zanimivo, da je glede na produkcijsko kakovost že drugi album po Orchid, My Arms, Your Hearse (1998), pokazal izrazit skok navzgor, a to je zgodba za drugič. Danes se usedimo v udoben fotelj in ob najljubši pijači izklopimo šum zunanjega sveta za več kot polno uro šuma orhidej.