Po šestnajstih letih se na sceno vrača John Arch, pevec, ki se ga fani prvih treh Fates Warning klasik Night On Brocken, The Spectre Within in Awaken The Guardian še zelo dobro spominjajo. John se je po tretji Fates Warning plošči odločil prenehati ukvarjati z glasbo in niti Dream Theater ter Watchtower ga zatem niso uspeli prepričati, da se vrne. Po dolgih letih si je Jim Matheos (Fates Warning boss) zaželel ponovnega sodelovanja z njim v projektu OSI, kar je John še zavrnil in se raje odločil narediti nekaj svojega. Matheos mu je bil pri tem v veliko pomoč, ploščo pa je posnel s pravim progresivnim »dream teamom«. Matheos je odigral kitare in klaviature, Mike Portnoy (Dream Theater; od nekdaj veliki Johnov fan) bobne, Joey Vera (Armored Saint, Fates Warning, Seven Witches, Engine) pa bass.
Na veliko zadovoljstvo se po vseh teh letih unikatno odpiljeni Johnov vokal ni kaj dosti spremenil, v bistvu je odmor vokalu še dobro del. Poslušalca glas takoj popelje v sredino osemdesetih, medtem ko je sama glasba nekje vmes med novimi in starimi Fates Warning. Album sestavljata (žal le) dve pesmi v skupni dolžini slabe pol ure. Prva, dramatično obarvana Relentless je trša, bolj metalska od obeh in v njej Matheosovo kitarsko igranje spominja na stare čase, čeprav se ni odrekel tudi enostavnejšim, modernejšim riffom Disconnected albuma. Cheyenne je raznovrstnejša, mirnejša in nabita s čustvi. Večji poudarek dobi melodija, več je modernih elektronskih elementov, tudi akustična kitara ne manjka. Pomembno je, da se pesem kljub dolžini (15 minut) vseskozi razvija ter znova in znova ponuja možnost odkivanja »novih dimenzij«.
Johnov povratek s solo prvencem je nedvomno eden izmed glavnih dogodkov letošnjega leta v progresivnem metalu. Upam pa, da se ne bo zadovoljil le s tem, ampak da bo sledilo nadaljevanje; recimo v obliki cele plošče.

Matjaž