Kataklysm tradicionalno začnejo vsak album s citatom iz kakšnega filma. Tokrat postrežejo s »Kralji so morda izbrani od bogov. A vseeno delajo človeške napake«. Osebno je moji, bolj filozofski kot politični osebnosti bolj pri srcu misel s ploščka Meditations, ki pravi »Da prevlada zlo, je dovolj že, da dobri ljudje ne storijo nič«. V duhu kraljevih napak pozivam vse, ki vam je Goliath dolgočasen in zveni isto kot vsak že izdan album od Kataklysm, naj bandu ne sodijo prestrogo, da so ostali zvesti svojemu prepoznavnemu slogu. A če sem iskren, ne pomnim takšnega počasnega kitarskega riffanja kot v Dark Wings of Deception, ki bi ga bolj kot Kataklysm pripisal Meshuggah. Sicer je žig podetja Kataklysm vseprisoten, enostavno človek takoj ve, za koga se gre. Die as a King izstopa kot, recimo temu »matematično povprečje vseh Kataklysm pesmi«, saj vsebuje vse značilne komponente banda: blast beati vseh oblik, melodični odseki, surovo riffanje in prepoznavna barva glasu Maurizia Iacona. Ampak nekaj je kljub vsemu drugače in vleče ločnico med Goliath in ostalo diskografijo. Ker mi ni dalo miru in sem zgoraj že omenil Meshuggah, sem šel malo globlje v to zajčjo luknjo (nalašč uporabljam to besedno zvezo, namig: komad Combustion) in vendarle našel X faktor, ki dodatno začini Goliath. Kitarist Jean-François Dagenais je podobno kot že na predhodniku Unconquered iz leta 2020 uporabljal sedemstrunske kitare in kitarske uglasitve, tipične za Meshuggah. Hitro dejstvo za nategovalce strun: The Sacrifice for Truth je tipičen primer, kaj zmore uglasitev kitar na »drop F«. Da ne prikrajšam bobnarjev: Goliath je krstni album za novega bobnarja Jamesa Payna, ki je kruh služil med drugim tudi pri Vital Remains. Zamenjal je Olija Beaudoina, ki se je po desetih letih in štirih studijskih albumih odločil za drugo karierno pot. Izrazitega odstopanja od kataklizmičnih hyper blastov ni slišati, a morda kakšen šolan bobnar najde spremenjeno razmerje med uporabo hammer blastov, bomb blastov in freehand blastov?

Ker je glasba z izjemo zgoraj odkrite nizko uglašene začimbe in menjave bobnarskega kadra točno tisto, kar se od Kataklysm pričakuje, bom v naslednjih vrsticah namenil nekaj povedi literarni tematiki albuma. Goliath, po slovensko Goljat, je zgodba o pogumu in upanju, da lahko tudi mali človek (dobesedno in metaforično) zmaga in doseže nemogoče tudi, kadar verjetnostni izračun ni njemu v prid oziroma ima nikakršne možnosti za zmago. Zgodba izhaja iz Svetega Pisma, natančneje iz Samuelove knjige (1 Samuel 17:1-58). Na kratko: Izraelci so v vojni s Filestejci, ki imajo poleg številčne premoči še bojevnika velikana z imenom Goljat. Ta izzove Izraelce, naj namesto klasične bitke poravnajo račune v dvoboju: on proti predstavniku Izraela. David, mlad pastir, ki svojima starejšima bratoma, ki služita v izraelski vojski, prinese hrano v tabor, izve za dvoboj in se javi kot prostovoljec. Kljub začetnemu ugovoru poveljnika Izraelcev kralja Saula je David na koncu izbran in namesto oklepa ter težkega orožja v boj vzame fračo s petimi kamni. Ob soočenju se Goljat Davidu posmehuje in ga žali, nakar David s fračo izstreli kamen v velikanovo čelo, da se ta zgrudi po tleh. David ne odlaša in padlega Goljata hitro pokonča z njegovim lastnim mečem. Biblija sicer celoten kontekst zavije v fanatičen »pogum zaradi neomajne vere v Boga«, za kar močno dvomim, da so na to ciljali Kataklysm. Lirika albuma je za sofisticirane književnike na relativno primitivnem nivoju, opisuje pa podobne tematike pozitivne agresije kot hardcore. Torej – nikoli ne obupati, boriti se je treba do konca in, če citiram dele besedila istoimenskega komada Goliath:

Let's go to war
This time I've had enough of tyranny
This time I take my life into my own hands
The wall of giants can't stop me
My strength is immortal

All I see are parasites
All I see are traitors
Of a world you created
Cowards

No enemy is too big
David and Goliath

Scarred and broken, the sword of justice
My soul won't be in vain
As I walk through the valley of shadows and dust
Thy will be done
They told me that I would fail
They told me that the beast of fire's too strong
They never believed that this heart will set us free
It's too hard to miss
( Kataklysm – Goliath)

Priznam, da se me besedila na osebni ravni kljub motivacijskim in »empowerment« sporočilom niso dotaknila. Zdijo se mi preveč očitna, preveč poenostavljena in »kičasta«, če hočete. Ne me razumeti narobe, so svetlobna leta oddaljeni od poezije od Machine Head, a morda bi lahko na kakšnem mestu za ravnovesje navrgli kakšen bolj sofisticiran verz po vzoru prog metal izročila? Poezija gor ali dol, Kataklysm so poleg izvrstnih studijskih glasbenikov predvsem band za na oder – za zabavo, če hočete. Letos mi je življenje naklonilo kar dva kataklizmična dogodka, ki sem ju zaužil z veliko žlico, in sicer v mosh pitu od prve do zadnje note. Cena moje razuzdanosti sta strokovno in podatkovno pomanjkljivi reportaži iz Ljubljane februarja letos in z MetalDays v začetku avgusta. Čeprav glede na objavljene setliste in meglen spomin na nastop na festivalu MetalDays Kataklysm še niso postregli s kakšnim novim komadom, sem prepričan, da bi novi komadi lepo popestrili železni repertoar in prevetrili plesišče. Osebno navijam, da na setlisto v prihodnje vključijo Die as a King, Goliath ali The Sacrifice for Truth. Verjetno bo vključitev novih pesmi na setlisto obremenila roadieje, ki bodo morali skrbeti za menjavo kitar, a se bo investicija zagotovo povrnila.

Če povzamem, Goliath kljub znanemu in pričakovanemu zvoku nudi dovolj svežine, da si bo zaslužil pogostejšo rotacijo v zvočnikih mojega gorkega doma ali vsaj primerljivo minutažo s starejšimi sorojenci, kot so v mojem primeru najpogostejši Epic (Poetry Of War) (2001), Serenity in Fire (2004) ter In the Arms of Devastation (2006). Kataklysm kmalu praznujejo 30. obletnico obstoja, petnajst studijskih albumov in še vedno relevantna prisotnost na sceni pa so zgovorna dejstva sama po sebi, kajne?