Nisem si mogel pomagati. Ko sem slišal, da bodo norveški ekstremni metalci Keep of Kalessin nastopili na prihajajoči izvedbi Inferno Metal Festivala, sem se odločil, da ponovno poskusim z njihovo najnovejšo glasbo. Da smo nekateri na zasedbo nekoliko pozabili, je v glavnem kriva ta sama, saj je po evrovizijskem nastopu z The Dragontower in slogovni spremembi v glasbi, ki je pomenil pomik vstran od black metala, vse okoli nje nekoliko zvodenelo.

S selitvijo k založbi Back on Black, ki je v preteklosti nudila dom številnim kultnim zasedbam, med njimi tudi v black metalu, so določena upanja o nekakšnem preporodu starih časov sicer več kot upravičena. In čeprav zasedba s Katharsis omogoča vzpostavljanje določenih vzporednic s starejšimi albumi, poslušalec dlje v času nazaj kot do Armade vseeno ne bo prišel. Pričakujte torej ekstremni metal, ki se napaja iz studenca melodičnega black/death metala.

Da zna biti to dovolj, je seveda jasno. Kdor je znal uživati v novejših albumih, ga bo Katharsis pritegnil predvsem s svojimi melodijami. V slogu rojakov Dimmu Borgir ustvarjena atmosfera, ki najmočneje temelji na melodičnosti klaviatur, ki nikoli ne zavijejo v enosmerno ulico osladnosti, zbere največ točk v kombinaciji z uporabo clean vokalov. In podobno kot pri omenjenih rojakih tudi Keep of Kalessin začuda kljub vsej melodičnosti obratujejo večino časa v najvišji prestavi.

Glavna izjema oziroma največje presenečenje in odklon od bolj ali manj poznane oblike ekstremnega metala je balada Journey's End. Z njo se Norvežani dejansko dotaknejo korenin metala, a (za mnoge) žal ne tistega s predznakom black. Štiklc Journey's End je okleščen na minimum, brez kakršnega koli ekstremnega pristopa predstavlja pesem, ki bi jo lahko našli tudi na kakšnem albumu katerega koli velikana iz sveta rock in metal glasbe. Zelo tvegana poteza, ki pa moja ušesa vedno znova prijetno razvaja.

V nadaljevanju imamo opravka še z The Obsidian Expanse in Throne of Execration, dvema najdaljšima komadoma albuma, ki skupaj štejeta preko 18 minut. Komada stavita na monotonost, ki pa v tem primeru po mojem ni najboljša odločitev. Predhodno ustvarjena raznolikost se izgubi in poslušalec je prisiljen, da se privadi na drugačno izkušnjo. Sicer sta povrnjena hitrost in agresija, nekoliko pa trpi izvirnost.

Na koncu od albuma najmočneje v ušesih odmeva njegova balada, medtem ko se preostali komadi, tako krajši na začetku kot tudi daljša na koncu, nekako izgubijo v spominu na bandovo celotno diskografijo. Očitno bo moralo srečanje z bandom v živo še narediti svoje.