Štiri leta so že minila, odkar sem v danes že pokojnem klubu Zlatorog v Celju prvič ugledal novogoriško thrash mašino Keller, v družbi danes žal pokojnih Eliminator. Tedaj skromen in sramežljiv nastop se je skozi leta ves čas nadgrajeval, postajal vedno bolj rušilen in po nekaj menjavah članov in dolgotrajnem čakanju je luč sveta naposled ugledal prvenec Spreading Evil.
Da takoj zabrišemo dileme vseh, ki Keller slučajno ne poznajo: tu gre za 100% thrash, brez okraskov in olepšav. Po uvodu in prvem midtempo riffanju v Death Command se plošča spusti v rušilni galop, ki takoj spomni na nemško brzostrelko, kako kosi po ušesih naključnih mimoidočih. Tu ni nobenega dvoma o vzornikih teh fantov; Kreator in Destruction imajo v malem prstu. To pa je dvorezen meč, saj po eni strani svojim žanrskim sorodnikom povsem uspešno parirajo, a po drugi strani z ničemer ne izstopijo iz njihove sence, kar bo verjetno všeč ortodoksnim tevtonskim thrasherjem, vendar morda premalo za pridobivanje širšega občinstva. S tehnične plati zasedbi ni česa očitati, predvsem navdušujeta odlično pretepanje open bobnarja Matjaža Winklerja in bolesten in poveljujoč vokal pevca Martina; morda bi pogrešal kako izstopajočo bas linijo, saj je le teh bore malo oziroma so v končnem miksu potisnjene preveč v ozadje. Sicer so komadi tekoči, brez kakšnih večjih mimostrelov. Kot zanimivost naj povem, da me komad Beyond Recognition v uvodu spomni na najboljše čase škofjeloških starost Sarcasm, kar je vsekakor pohvalno.
S Spreading Evil je slovenska thrash scena dobila še eno močno karto za predstavitev lastne kvalitete, Keller pa so si postavili zelo solidne temelje za nadaljnje delo. Ob nedavnih spremembah zasedbe pa z zanimanjem čakam album številka dve, saj se nadejam, da bodo sveže moči pozitivno vplivale na glasbo skupine in ji dodale dodatno širino z vnosom kakšnega elementa, ki ga sicer ne najdemo v bazični zvrsti zasedbe. Kar tako naprej!