Končno se po petih letih od izdaje Gods of Violence vračajo tudi Kreator, ki tokrat predstavljajo album Hate über Alles. Grafika tega albuma ni nič novega, precej v tipičnem stilu, ki smo ga vajeni pri Kreator, sam album pa je zaradi eksperimentiranja gotovo svojevrstna posebnost. Kaže, da bo ta album precej razdvojil poslušalce, saj pušča dokaj mešane občutke. Na njem namreč najdemo vsega po malem, zato bo tistim, ki imajo radi starejše izdaje, verjetno nevšečen. Tisti, ki so bolj odprtega duha, pa bodo takoj opazili precej heterogenosti. Kreator so sicer vajeni eksperimentiranja. Če jih kdo namreč ne pozna (a se tak sploh najde?), bi mislil, da sta Pleasure to Kill in Gods of Violence produkta dveh različnih bandov.  Hate über Alles je tudi prvi album, na katerem najdemo na basu Frédérica Leclercqa, bivšega basista Dragonforce. Frédéric Leclercq je sicer že z Dragonforce večkrat nakazal, da ga zanimajo bolj grobi žanri. On je namreč glavni krivec, ko se za trenutek začuti agresijo v pesmih power metalskih velikanov, od česar je eklatanten primer brutalni intermezzo pesmi Edge of the World.

Album se začne s krajšo, umirjeno, instrumentalno Sergio Corbucci is Dead, takoj za tem pa udari z močno Hate über Alles, za katero so Kreator že pred časom izdali promocijski single. Album je sicer dokaj mešan in črpa ideje večinoma s ploščka Phantom Antichrist, kar pride bolj do izraza v prvi polovici albuma kot tudi od predhodnika Gods of Violence. Sicer se da tu in tam zaslediti tudi druge albume, od kritiziranega Endorama, kot je na primer pesem Pride Comes Before the Fall, do idej iz Extreme Agression ali Coma of Souls, kar najbolje ponazarja ravno prej omenjeni single Hate über Alles. Nekoliko manj posrečena je sicer zanimiva Midnight Sun, saj so tu Kreator dodali tudi ženski glas manj poznane pevke Sofie Portanet. Opazno je namreč, da pesem nima neke dorečene smeri, razen dodanih ženskih vokalov je bolj kot ne prazna. Ideja za tak eksperiment je sicer zanimiva, saj je par potez v pesmi dobrih, žal pa ni popolnoma dodelana. Proti koncu albuma najdemo dve pesmi, ki sta v dodelanosti popolno nasprotje Midnight Sun. To sta Demonic Future in Dying Planet. Prva je zanimiva predvsem zaradi konstrukcije, saj se najprej prične s hitrim blast beatom, po headbangerskem intermezzu pa dobi pesem čisto drugačno barvo. Pretvori se v bolj melodično, nekaj podobnega določenim delom pesmi Death Becomes my Light iz predhodnika Gods of Violence. Dying Planet pa je daleč najbolj zanimiva (ne nujno najboljša) pesem albuma. Naslov niti ne pušča ugibanja o glavni tematiki pesmi, ki je temu primerno tudi izredno težka, sočasno pa so melodije približajo black metalu. Sporočilo pesmi je jasno tako z intrumentalnega vidika kot tudi z vidika besedila, možnosti različnih interpretacij je tu bolj malo.

Album je poslušen in z veliko količino zanimivih eksperimentov, vendar bi po petih letih od zadnje izdaje mogoče pričakovali nekaj več. Deluje nekoliko razmetan in kaotičen, nikakor pa ni za v koš, saj so posamezne pesmi na zelo visoki ravni. Kreator so, vsaj če gledamo zadnja dva albuma, v neki fazi razvoja in očitno radi eksperimentirajo, kar večkrat prinese s seboj mešane občutke in odzive. Najde se namreč take, ki bi radi »old school« Kreatorje, najde pa se tudi tiste, ki so v Gods of Violence videli najboljši album v karieri nemških titanov. Hate über Alles je dober album, vendar nekoliko pod predhodnikom. Morda je najboljši opis, da je album povprečen znotraj arhiva Kreatorjev, saj če bi tak album izdal kak drug, manj poznan band, bi bil gotovo dobro ocenjen. Gotovo se bo po fazi eksperimentiranja pojavil tudi popolnoma dozorel album, ki nas bo pustil osuple, saj je način eksperimentiranja še vedno na ravni banda takega ranga.