Brazilska death metal entiteta se je vrnila s svojim dvanajstim albumom. In čeprav že takoj na začetku govorim o entiteti, sem v zadnjih letih izgubil stik s Krisiun. Čas je pokazal, da mi Forged in Fury predvsem zaradi svoje počasnosti niti približno ni pisan na kožo. Po drugi strani pa je bila zasedba že od nekdaj dokaj predvidljiva, zaradi česar sem se raje posvetil zahtevnejšim in zanimivejšim izdajam.

Dokler nisem slišal, da Krisiun ponovno prihajajo k nam, tokrat celo v družbi velikih Nile. In ta okoliščina je bila dovolj, da sem se po enem izpuščenem albumu, in sicer Scourge of the Enthroned, spet potopil v zlovešč in blasfemičen svet od Krisiun. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila hitrost. Krisiun so spet hitri in neposredni kot nekoč. Le komad Temple of the Abattoir, za katerega se je po številnih ponovljenih poslušanjih albuma izkazalo, da je moj najljubši, presega pet minut, vsi ostali se držijo povprečja okoli štirih minut. Za hiter in brutalen death metal več kot primerno.

Pa gremo dalje. Zagotovo vas zanima, kako je z zapomljivostjo komadov. Vprašanje je povsem na mestu, saj se je trojica v preteklosti tudi v tej zvezi nekoliko izgubila. Sicer je zvok tisti, ki najmočneje daje albumu identiteto, saj se mu takoj sliši, kdo je njegov stvaritelj, toda tudi komadi sami zvenijo tipično »krisiunsko«. Že to vam mora biti dovolj, da veste, kaj boste dobili. Na kratki rok je zdaj torej vse jasno, na dolgi pa bo tudi kmalu.

Prepričan sem, da vas bo pritegnila otvoritvena trojica komadov Sworn Enemies, Serpent Messiah in Swords into Flesh. Vsak od njih vsebuje močan vodilni riff, zaradi katerega se komadi poslušalcu usedejo v dolgoročni spomin kot odlični primerki old school death metala. A ker Krisiun ne želijo samo lomastiti, nam z Mortem Solis postrežejo tudi s komadi, kot so Necronomical s svojim groovy uvodom, Tomb of the Nameless z igrivim glavnim riffom ali Temple of the Abattoir s svojo melodičnostjo. Za kratek oddih nas na sredini albuma pričaka intermezzo z naslovom Dawn Sun Carnage (Intro), ki uvede že omenjeni Temple of the Abattoir, zaradi česar deluje ta še bolj posebno. No, poseben pa je že tudi sam po sebi, saj je njegov začetek najpočasnejši del celotnega albuma, uvodni riff pa trojica spretno prenese v najvišje prestave.

Do konca še sledi kakšno presenečenje ali dva, sploh zaključni Worm God me prijetno nagovarja, medtem ko sem »slišal«, da marsikdo prisega tudi na rušilno moč komada As Angels Burn. Kakor koli že, osebno sem vesel, da so Krisiun spet pri starih močeh, pa čeprav te zvenijo nekoliko poznane.