Dobra stvar obiska festivalov je ponovno snidenje s pozabljenimi ljubeznimi. V času, ko vsi brezglavo hitimo in se ženemo za kariero, denarjem, igračami in si gradimo spomenike, ki jih bomo itak čisto vsakega do zadnjega pustili na tej stani groba, je pravi blagoslov občutiti svobodo na festivalih, kjer s praznimi mislimi tekom dneva, vedno prisoten v sedanjem trenutku, spremljaš bande na časovnici. Včasih, ampak res včasih, pa stopi na oder kakšen band, ki ti je bil nekoč ljub in so ga iz neznanih razlogov pota življenja izbrisala iz eksistence. Zame je to nizozemska thrash/death oprava Legion of the Damned. Stara šola jo morda pozna že od leta 1990 kot Occult z jedrom Maurica Swinkelsa na vokalu in Erika Fleurena na kitari, ki sta nato kot kreativna gonilna sila banda leta 2005 spremenila barve v Legion Of The Damned.

Nazadnje je bilo v mojem življenju govora o zastrupljenemu kelihu pred nekaj mesci z zaupnikom iz firme, ko sva debatirala, če bi se prijavil na interni razpis za vodjo oddelka. »Pazi se zastrupljenega keliha! Položaj se morda sliši mikaven, vendar boš le poscan cucek obeh direktorjev in boš plesal, kot bosta godla«. Zaupal sem besedam in ostal pod radarjem s svojim posmehljivim ničvrednim nazivom. Tisti, ki je zdaj dobil položaj Velikega Vodje, odgovarja na e-maile v stilu »Ne utegnem zdaj, bom pogledal zadevo zvečer, ko pridem domov iz službe«. Ampak je bolj pomemben kot ostali. Bolj točne definicije zastrupljenega keliha, kot jo živi Veliki Vodja, ne bi mogel podati: nekaj, kar na prvi pogled zgleda dobro, vendar stori nepopravljivo škodo tistemu, ki to sprejme.

Navdih za spesnjenje zgornjih misli sem dobil med živim nastopom Legion Of The Damned na julijskem festivalu Area 53, ko so nastop odprli z istoimenskim komadom Legion of the Damned z debitantskega albuma Malevolent Rapture (no, vsaj kar se imena banda tiče, sicer že šesti po vrsti). Le zakaj se ljudje kratkoročno nečesa naveličamo, nato pa na to stvar pozabimo? Poison Chalice sem si te dni poleg ostalih izbranih odsekov njihove bandove diskografije zavrtel pogosteje, kot se v povprečni pisarni vrti komercialni radio. Kako sem pogrešal ta »ghoulovski« vokal Maurica Swinkelsa (žal nima bolj ustrezne slovenske različice kot »zli duh« ali »plenilec grobov«), ki podobno kot »banshee« John Tardy pri Obituary daje tisto pošastno prepoznavnost bandu. Ob poplavi skupin v vsaki, predvsem thrash-death zvrsti, je vsaka lastnost, ki zasedbo loči od ostalih generičnih derivatov, življenjskega pomena za dolgotrajno preživetje.  

Album Poison Chalice ostane dober tudi po večkratnem poslušanju in zastrupi poslušalca na najboljši možni način. Hinavsko se intro albuma komada Saints in Tortment sliši blazno podobno albumu Sickness Within slogovno sorodnim in geografsko sosednjim Hatesphere. Intro se prelevi v tipično thrash-death pošast, ki rjove v slogu legije prekletih. Contamination je zelo nalezljiv komad s potencialom vrtenja na komercialnem radiu ob boku izredno pestrim in originalnim aktualnim hitom. Enostavno je nekaj na refrenu in melodiji refrena: »Killing-Man-Kind! None-will-survive! CONTAMINATION!« Dotično bevskanje je v meni zbudilo vprašanje, ali gre morda za kakšno obliko stopice, a tudi če, močno dvomim, da je band nameraval pesniti po dvo- ali trozložnih stopicah. Zanimiva kost za glodanje za ljubitelje rim, a v resnici nima nobene veze – refren deluje in po poslušanju ne gre zlahka iz glave. Žal pa ima glasba kot celota na Poison Chalice tisto pomanjkljivost, o kateri sem govoril v zgornjih vrsticah – okviri thrash-death metala pač ne dopuščajo preveč svežine, zato se ob prvih poslušanjih pesmi nekako zlijejo ena v drugo. Ali če se izrazim drugače: vsaka pesem ne izstopa s svojo osebnostjo, zato je potrebno večkratno poslušanje, da prepoznamo skrite dragulje. Vsake pesmi ne bom opisoval do potankosti, a poleg prvih dveh na sporedu se me je osebno dotaknila še Skulls Adorn The Traitor's Gate. Vokal v tem konkretnem primeru spominja rahlo na Sodom, glasba pa je tudi bolj na strani thrash kot death metala. Poison Chalice dovrši glasbeno izkušnjo z epskim in za band netipičnim melodičnim uvodnim riffom. Besedilo navrže imena vseh demonov, ki v temačni hierarhiji kaj pomenijo – Baphomet, Lucifer, Satan, Belial. Očitno vsak band pač potrebuje vsaj eno antireligiozno pesem?

Pitje iz zastrupljenega keliha mi je teknilo in me okrepčalo. Produkcija albuma se mi je osebno zdela odlična in je zagotovo poleg ghoulovskega vokala eden izmed dejavnikov, ki me je uspel večkratno zadržati na (ponovnem) poslušanju svežega ploščka. Ampak, kar koli storite, ne pijte iz zastrupljenega keliha v pisarni, tam se skriva v obliki skodelice kave, v najbolj hinavskem primeru se firma hvali, da nudi brezplačno kavo za zaposlene.