V black metalu je presenetljivo pogosta uporaba latinščine, tako za imena bandov, naslove albumov in v nekaterih primerih celo besedila. Namen tega je povsem očiten: kaj je bolšega za elitistično in mizantropično glasbo kot uporaba skoraj dve tisočletji mrtvega jezika, ki ga razume manj kot odstotek ljudi? Poleg tega latinščina doda pridih starodavnosti, mističnosti in okultnosti. To pa je tudi glavni namen italijanskih, pod »kukluksklanovskimi« kutami skrivajočih se anonimnežev Locus Mortis in njihove diabolične inkantacije Inter Uterum Et Loculum.
A glej ga, zlomka, ti faloti nam tokrat ne ponujajo nič novega, pač pa so samovšečno predelali svoj prvenec in ga zapakirali v novo, lično podobo žalostne nune. Večina primerov predelave lastnih albumov se je dosedaj izkazala za nepotrebne reinterpretacije, da ne rečem izmaličenja originalov, katerih glavni namen in gonilo je bilo cufanje denarja in pomanjkanje novih (dobrih) idej (v spomin se prikradeta Stormblast Dimmu Borgir in »best of« Amorphis). Ker domnevam, da Locus Mortis nikoli niso in nikdar ne bodo s prodajo albumov služili mastnih denarcev, je mogoče tudi, da gre tokrat za nikoli zadovoljne perfekcioniste, ki so oziraje se na pretekle dosežke opazili polno napak in pomanjkljivosti ter se odločili zadevo izpopolniti do ultimativne glasbene mojstrovine. Pa jim je to res uspelo?
Album se začne z zloveščim udarom zvona, ki naznanja buldožer blast beatov in prvinsko smrtonosnih riffov, ki grozi, da bo pregazil poslušalca. Začetni šok nato preide v veličastno resonanco, ki s subtilnimi melodijami ustvarja transično izkustvo. Dobro premišljene menjave ritma ohranjajo nenehno napetost ozračja in ne pustijo oddiha. V komadu Immortale Decadenza se prek basovske linije iz ozadja prikradejo glasovi zbora menihov, ki žebrajo nekaj podobnega heretičnim gregorijanskim koralom in ustvarjajo zares mrliško atmosfero. Da, prav ste prebrali, bas je pri Locus Mortis dobro slišen, vseprisoten in odlično vkomponiran v outro militantno udarnega zaključnega komada Relitti. Ta se za zaključek potem sesuje v štiriminutni škrtajoči hrup statike, ki totalno znervira in privede do zavedanja, da smo dospeli do končne in dokončne destinacije. Ta po pravici povedano povsem nepotrebni dodatek je sicer dober glasbeni približek peklenskih muk, s katerimi radi žugajo verski voditelji. Poleg tega bi imel pripombo tudi na vokale, ki so sicer skladni z glasbo in ravno dovolj abrazivni, vendar jim manjka kanček variacije. Pohvalno pa je splošno izboljšanje zvoka v primerjavi z originalnim prvencem, kjer je najedal obupen zvok (programiranih) bobnov.
Inter Uterum Et Loculum MMXI je za razliko od že omenjenih povsem upravičena in solidna predelava in dobra izbira za ljubitelje pravovernega black metala. Mojstrovina sicer ni, so jo pa Locus Mortis v prihodnje morda sposobni napraviti. Če se seveda ne bodo lotili predelave svojega drugega albuma Voust.