Lychgate je kot glasbeni projekt z imenom Archaicus leta 2001 ustvaril Vortigern, leta 2003 je bil izdan edini demo, Beneath The Horizon (poleg tega sicer obstajata še dva dema iz 2002 in 2006, ki nista doživela izida), po lanskoletni spremembi imena v Lychgate pa je band z razširjeno postavo letos izdal tudi samonaslovljeni prvenec. Morda sem imel malce sreče, da sem šele po nekaj predvajanjih izvedel tudi za imena članov zasedbe, ki so razjasnila mnogo vprašanj o izvoru fenomenalnega izdelka: T. J. F. Vallely (Omega Centauri, Sanctus Nex) na bobnih, Vortigern (The One) na kitari in klaviaturah, Aran (Lunar Aurora) na basu, na kitari pa Greg Chandler (Esoteric), ki nas ob poslušanju spremlja tudi s svojim izstopajočim vokalom.
Intro in nato še »nadaljevani« uvod v drugem komadu (Resentment) sprva nakazujeta album s priokusom death metal žanra, ki pa se ob koncu skladbe sprevrže v nekakšno blasfemijo zvokov orgel in ostalih inštrumentov ter tako počasi nakazuje vzdušje ploščka. Šele tretji komad (Against The Paradoxical Guild), ki je sicer tudi najdaljši, ustvari vsaj približno celovito sliko s tem, ko se v njem zaokrožijo vse lastnosti, ki so razpredene preko celotne plošče. Album se tako vseskozi odseva z mnogimi »uvodi«, nekakšno vzvišenostjo, ki nato kar nenadoma preide v prvinsko jezo, ravno tako, kakor se zlivajo prvine žanrov iz enega v drugega, od progresivnosti death metala do avantgardnosti black metala.
Čar je predvsem v agilnosti celotnega izdelka. Ta sprva podaja nekakšen občutek zmedenosti ob tolikšni masi zvokov, ob namenski prenasičenosti; občutek, da bi lahko band iz albuma ustvaril bolj razvito in daljšo celoto, saj je plošček razmeroma kratek, a vse skupaj se po nekaj poslušanjih spremeni. Izdelek postane umetnost variacij in zori do konca. Vsi komadi so razdeljeni v manjše sklope, vsak sklop posamezne pesmi pa traja največ minuto ali dve. Lychgate nam v nobenem trenutku ne dovolijo, da bi potovanje zapadlo v nekakšno monotonost poslušanja, kaj šele, da bi počasi, postopoma, na »klasičen« način gradili neko vizijo ali občutenje. Ne, Lychgate to počno drugače: grajenje od sklopa do sklopa, z neprestano rušitvijo ritma ter spreminjanjem direkcije in občutkov, orgle pa pridodajo še ščepec mističnega rituala. In kaj dobimo na koncu? Celoto, ki bi v zgrajeni obliki delovala kot nekakšna ostarela vila, postavljena iz vseh mogočih materialov, oblik in barv ter, najpomembneje, kot zgradba, ki stoji in ki navdušuje ob vsakem »prisluhu«.