Še pomnite, ko je bilo rečeno, da je Panzer Division Marduk bila najbolj ekstremna in najhitrejša plata, kateri je sledil bolj umirjeni, a še vedno močni album World Funeral? Plague Angel jih je ujel na laži.
V petinštiridesetih minutah se odvrti enajst komadov, pri katerih se bobni ne spustijo pod 250 bpm, kitare žagajo neusmiljeno hitro in jasno, odlična podlaga je jasna bass kitara, medtem ko so Mortuusovi vokali odlični nasledek Legionovih. Na ostrini Marduk vsekakor niso zgubili, tole je »pure fucking armageddon«. Hitro, brezkompromisno, pri tem pa produkcija še vedno pripomore k jasnemu in močnemu zvoku. Kitare se znova poslužujejo tipičnih black metal distorzij, ampak to ne moti niti najmanj, niti zvok ne izgubi na efektivnosti. Pesmi odlično povezujejo intri, ki se dotikajo predvsem vojne tematike ali pa so nekako srednjeveški in zli do konca. Marduk se tokrat odmikajo od satanizma in raziskujejo pretekla dogajanja (vojne, misteriji, apokaliptični srednji vek ipd.). Edina hiba te plošče je ta, da vam bo sčasoma (razen, če niste die-hard fan) šla skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven in ves čas boste imeli občutek, da poslušate prvi komad. Panzer thunder, panzer death... attack!

Ivan