Če na eno stran tehtnice položimo skupini kot sta recimo Metallica in Testament, na drugo pa Metal Church, Vicious Rumors in Judas Priest, dobimo ravnotežje, imenovano Meliah Rage. Brutalen heavy oziroma nekoliko lahkosrčen thrash metal je tanka linija med metalskimi (pod)zvrstmi, po kateri ta skupina hodi vse od nastanka tam nekje v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega tisočletja. Beseda resda teče o še enih glasbenih fosilih, a kar Meliah Rage loči od kopice ostalih, je odpornost proti trendom, »nerjaveč« heavy metal. V novem tisočletju je skupina najbolj produktivna v svojem celotnem obstoju. Rahlo prezrti oziroma množično neuslišani, mogoče celo nekoliko podcenjeni, v otipljivi obliki do ustreznih naslovnikov prinašajo od njihovih okončin in umov ustvarjen album Masquerade.
Album je uspešno odet v rjuhe starega metalskega duha in ne igra na tehnično inteligenco ali podobne morebitne zanke dandanašnjega časa. Kar pa ne pomeni, da mu primanjkuje natančnosti, kar je predvsem občutno pri ritmu, ki večinoma narekuje potres glave. Ostrostrelsko natančni in eksplozivni bobni, ki jih odropota Stuart Dowie, se nemalokrat zazdijo kot nadaljevanje dela, ki ga je opravil bobnar Kirk Arrington pri skupini Metal Church (predvsem na albumu The Dark). Sodelovanje kitarskega dvojca, Anthonyja Nicholsa, ki je tudi temeljni kamen skupine (ustanovitelj, avtor glasbe itd.) in Jima Kouryja je tudi tukaj trdno, kot je bilo že na vseh (!) prejšnjih albumih Meliah Rage. Prav ta ohranitev osrčja skupine (avtorjev pesmi) je eden glavnih razlogov, da glasba ne odstopa in ne eksperimentira z izleti predaleč od svojega jedra. Šibek člen ni niti Darren Lourie (bolj izrazit na primer pri uvodu na Seeker in Hour Glass), ki se je za Meliah Rage v studiu prvič sprehajal po štirih strunah. Precejšnje ravnovesje skupine pa je nekoliko omajal prav prvi pevec, silak Mike Munro, heavy metal grizli, ki je skupino zapustil in ga je na dveh predhodnih albumih uspešno nadomestil pevec Paul Souza. A ker grizlijev v heavy metalu (ne pa »severnih Paul Souza medvedov«) ni ravno veliko, je okrasitev albuma Masquerade z njegovim petjem ponovno dobrodošla. Munro zadovoljivo povrne bes (ang. rage) v to heavy metal pleme (pleme »Meliah«, po katerem so poimenovani). Vse omenjeno pa za dotično skupino pomeni povratek neodpisanih, moštva, ki je skupno soustvarilo najpomembnejše (in najboljše) albume tega imena, ki je zagotovo eno najbolj domiselnih v metal glasbi.
Album Masquerade pomete pod preprogo, ali bolje rečeno pospravi za malico marsikaj prej izdanega od te skupine, kaj šele v primerjavi z marsikatero drugo skupino. Če že ni najboljše, pa je brez dileme vsaj v sklopu najboljšega. Ni tehnično zahteven izdelek, je pa efektiven, funkcionalen. Navkljub svojemu naslovu Masquerade, je nezamaskiran, neprikrit in nesterilen izdelek, kar v teh časih velja več kot tista druga protiutež. S tem albumom besni uglajeno plujejo (nas)proti trendovskemu toku. V nasprotju s predhodnim albumom, so komadi tu bolj urejeni, dodelani, kričanje ali »mijavkanje« je odstranjeno in nadomeščeno s strukturiranimi kompozicijami in petjem! Album je čudovito produciran, instrumenti so izenačeni, noben ni prešibek (ali preglasen) in vsak je ustrezno zvočno obarvan in razločen. Za to je poskrbel producent Rich Spillberg, ki ne glede na širok žanrski spekter producentskega dela zna ogrniti metal z ustreznim zvokom (v metalskih sferah mogoče bolj poznan kot kitarist skupine Wargasm).
Rentgenski vpogled v album:
Chosen, z izrazitim koračniškim ritmom bobnov, na začetku deluje kot The Struggle Within, a se kmalu preobleče tudi v Through The Never stil, oziroma v najbolj udarne pesmice s tega Metallicinega albuma, a kljub temu pomerjanju (tujih oblek) vseeno sam ukroji svoj slog. History Will Tell – težji od časa – je 20.000 tonska heavy metal utež. A to ni še nič, ostrina je vedno prisotna, predvsem pa na sledečem Dreamer. Tako je, ne gre za priredbo pesmi oziroma za istoimenski mehčalec izpod peresa in iz ust Ozzyja Osbournea, temveč za avtorski pristop v svet, ki mu kraljujeta King Diamond in Metal Church. Energično petje, uporaba glasbenih mitraljezov ali prebadanje ušes s kitarskimi naboji (nemogoče preslišati pri refrenu), torpedirajoči bobni in bas kitara, celo besedilo se potika v območju vladavine kraljev. Podobno kot pri Chosen, se tudi tu odenejo z zgradbo in atmosfero pesmi Ton Of Bricks (Metal Church), a avtorska lastnina vseeno ne izpari. Seeker je zasanjan, z impresivnimi kitarskimi solažami. Kitarski riffi so vseskozi značilno nezahtevni, a učinkoviti. Lost Or Found, Hour Glass in Masquerade iščejo nove oziroma drugačne odcepe od drugače ustaljene avtoceste, po kateri skupina vozi. Na Last Rites je takoj slišati spremembo na vokalnem področju, (v)saj pri screamih k temu pripomore Ronny Munroe (pevec pri Metal Church). Vsebine besedil pa se kot nikoli poprej nagibajo h krščanski tematiki in celota skoraj pušča vtis »tematskega« ali povezanega albuma. Pisec besedil je Mike Munro, ki je (še en, novopečeni) zaveden kristjan, a čeprav je občutek k »pokristjanjevanju« nezanemarljiv, sporočila navkljub temu ne nagovarjajo ravno neposredno. Whatever It Takes tako na (zanj) nekoliko osebni noti zaključi ta »molitvenik«, ki bi ga moral slišati vsak heavy metal vernik.

Darijan