Bogovi so po nekajletnem zatišju ponovno spregovorili. Ni treba izgubljati besed o tem, kdo Metallica so in kaj pomenijo v kontekstu metala. Jih ljubite ali sovražite – njihovega vpliva in prispevka h glasbi ne gre zanikati. V nekakšnem smislu je uradna dolžnost vsakega metalca, da vsaj prisluhne sveži glasbi, ki jo svetu ponudijo. Sledita dve stvari: zadovoljstvo, da je svet bogatejši za dvanajst novih pesmi, ali pljuvanje in kritiziranje v stilu »Po …And Justice For All so se pozerji prodali!« Roko na srce, težko je biti žrtev lastnega uspeha in postati zlati standard, s katerim ironično ljudje primerjajo tvoje lastne izdelke. Logična posledica je polarizacija ljudi, ki ji sledi filozofsko vprašanje: imate raje »biti priljubljeni« ali »zvesti samim sebi«? V razmislek …

Ko smo ravno zašli v eksistencialne vode, dešifrirajmo ime. 72 seasons pomeni 72 letnih časov, torej 72/4 = 18 let življenja, ki nas izoblikuje v tisto, kar v ogledalu vidimo kot odraslo osebo – v dobrem ali slabem. Glede na to, da James Hetfiled ni imel ravno najsrečnejšega otroštva, je zelo verjetno, da je navdih za glasbo izhajal iz osebne izkušnje. Površno sem preletel besedila in čutiti je bilo nostalgijo po mladosti in želji spremeniti stvar ali dve iz preteklosti. Naslovi pesmi, kot so Shadows Follow, Screaming Suicide, Sleepwalk My Life Away, You Must Burn! in Crown of Barbed Wire kažejo na pečat, ki nam ga otroštvo lahko pusti tudi v naših šestdesetih (James bo avgusta dopolnil okroglih 60 let). Brez uporabe besed pa je zgovorna že naslovnica albuma, ki prikazuje poškodovano otroško zibelko, ob kateri ležijo požgani oziroma zogleneli osebni predmeti.

Konceptualno je 72 Seasons definiran, končno je čas za analizo glasbe. Osebno rad razdelim kariero Metallice na tri dele – »pred Black Albumom« (od Kill Em All do …And Justice For All), »eksperimentalno obdobje« (od Black albuma do St. Anger) in »vrnitev h korenimam« (od Death Magnetic do danes). Ta ločitev na obdobja se mi zdi smiselna, ker bi sicer primerjali jabolka s hruškami in vsaka recenzija po 1991 bi Metallico označila kot imperij v zatonu. Load na primer sodi med moje najljubše njihove albume, ampak zaradi striženja las in nepravega časa na nepravem mestu ni nikoli dobil dovolj ljubezni, ki si jo zasluži. V mojo kategorijo »vrnitve h koreninam« sodijo Death Magnetic, Hardwired to Self Destruct ter novorojenček 72 Seasons. Glasbeno so albumi logično sosledje drug drugemu, najbolj sorodna sta si zadnja dva. Ob poslušanju 72 Seasons me je mnogokrat preletel občutek, da v bistvu poslušam Harwired… V razmislek bom navrgel dva para, ki sem ju takoj intuitivno povezal: You Must Burn! (72 Seasons) – Here Comes Revenge (Hardwired To Self Destruct) in If Darkness Had a Son (72 Seasons) – Moth Into Flame (Hardwired To Self Destruct). Zvok je s sicer specifičnimi kozmetičnimi produkcijskimi popravki konsistenten in sega vse do korenin – posnemanje oziroma vključitev zgodnjih glasbenih konceptov, s katerimi so dvignili standard ter nadgradili NWOBHM (novi val britanskega heavy metala). Konkretno to pomeni hitrejši tempo, surove kitare, thrashy riffi in manj eksperimentiranja.

Mnenje odrasle članice skupnega gospodinjstva, ki po izobrazbi ni metalka, a posluša Metallico od malih nog: »Ni slabo, ampak ni nič svežega. Kot da bi zmešal del starih pesmi iz predhodnih albumov. Takoj je prepoznavno, da je to Metallica.« Bolj strnjenega opisa albuma ne bi mogel napisati. Kot kitarist bi k povzetku dodal še tipične pentatonične solaže Kirka, ki tokrat na srečo ni izgubil telefona. Novih klasik kalibra Enter Sandman in Master of Puppets ni pričakovati, izdelek ni presežek, vsaj ne z umeščanjem v trenutni čas in prostor, kjer je glasba izjemno pestra in močno divergirala od korenin iz osemdesetih. Poleg časa in prostora se spreminjamo tudi ljudje in razumljivo je, da odrasli trezni milijonarji doživljajo svet drugače kot pijani revni in jezni mulci, ki besnijo nad krivico na svetu. To morda pojasni lirični koncept nostalgije in usmeritve v notranjost namesto v krivičen zunanji svet, ki je prevladoval pred albumom Black. Navsezadnje ljudi navdihujejo osebne izkušnje. Pod črto je 72 Seasons vsekakor popestritev glasbenega kataloga, ko se naveličamo še tisočič zavrteti Motorbreath (Kill 'Em All). Zakaj ne bi raje Lux Æterna? My Friend of Misery (The Black Album) je zakon, ampak danes iščem nekaj istega, a drugačnega – Inamorata! Varna stava je, da bodo Metallica fanatiki absorbirali vsak takt vsake sveže pesmi. Pozitivno me je presenetil Jamesov vokal, ki se kljub starosti in nedavne (večne) bitke z alkoholizmom še vedno sliši kakovostno – drznem si ga celo primerjati z obdobjem albuma Black.

Metallica so svojo dolžnost opravili že davno tega, zato na tej točki pišejo glasbo (verjetno) iz istega vzgiba kot na začetku kariere, in sicer iz lastnega užitka, ne za denar. Lahko bi vrgli puško v koruzo že pred desetletjem in živeli na stari slavi, a če je tvoje poslanstvo glasba, se zdi življenje brez tega, kar ti je dajalo smisel desetletja, prazno. Dvanajsterec svežih komadov priporočam dodati na playlisto k trdim klasikam. Zabavna vaja je pripraviti playlisto, kjer se izmenjujejo stari in novi komadi, preverjen recept je kombiniranje 72 Seasons z …And Justice For All, Black Albumom ter Kill 'Em All. Tistim, ki prisegajo na živo glasbo pa predlagam skok na koncert to poletje, saj se gospodje potikajo na turneji po Evropi, kjer so se bojda z odra že slišali verzi 72 Seasons.