Moss of Moonlight je poseben projekt v več pogledih. Nekateri nanj gledajo kot na prvi pravi kaskadski band, saj prvenec Seed (2012) opeva deželo Kaskadijo, in sicer kot da že obstaja.; tj. del ozemlja današnjih ameriških zveznih držav Aljaske, Washingtona, Oregona, severnega dela Kalifornije ter obatlantskega pasu kanadskega ozemlja (Britanska Kolumbija). Če malce poenostavim; zagovorniki Kaskadije želijo ustanoviti državo, katere prebivalci bi živeli v sožitju z naravo. Slednja je posredno tudi osrednja tema aktualnega EP-ja Winterwheel. Kot drugo pa je Moss of Moonlight poseben projekt z vidika sestave, saj band predstavljata zakonca Cavan Wagner in Jenn Grunigen, ki sta skupne interese prenesla še v sfero glasbe. Winterwheel ni slab; v določenih pogledih je prvenec boljši od svojega naslednika, spet v drugih je EP boljši od prvenca, predvsem na račun bolj izpiljene produkcije.
Na tri četrt ure dolgem ploščku so štiri razmeroma dolge pesmi, ki se med seboj zanimivo razlikujejo. Še najbolj izstopa zadnja pesem Hræfne, za katero sta zelo verjetno Jenn in Cavan črpala navdih pri Wardrune, kar se kaže že v samem začetku pesmi z nizkim in globokim moškim glasom, z večglasnim petjem, z nizkimi toni nekakšnega roga v ozadju ter enostavnim tolkanjem na leseno desko. Sicer izmenična raba angleščine in verjetno stare islandščine v besedilih predstavlja zanimiv pristop, vendar se žal sliši, da ne Jenn ne Cavan nista materna govorca slednjega, niti se očitno nista pozanimala vsaj o pravilni izgovarjavi določenih glasov in besed, kar je še posebej moteče zato, ker se ne sliši prehodov iz enega jezika v drugega in nekako vse zveni enako. Poleg tega je preskok iz tematike o Kaskadiji na nordijsko mitologijo milo rečeno čuden – da band, katerega člani nimajo nikakršne povezave z omenjeno mitologijo in folkloro, ni nič novega, vendar je vsaj mene zmotila nedoslednost banda pri izbiri materiala za svoja besedila. Glasbeno gledano so pesmi nekakšna mešanica norveške neofolk zasedbe Hagalaz' Runedance, angleških folk metalcev Forefather ter na trenutke nemškega mojstra omenjene zvrsti, Falkenbach. Vplivi prvih se kažejo v bolj umirjenih, atmosferičnih delih komadov, kjer Cavan in Jenn izmenično ali sočasno govorita in pojeta, v minimalističnih udarcih na enostavne bobne in tamburina, vpliv drugih pa je očiten zaradi powermetalsko obarvanih in zelo melodičnih kitarskih rifov.
Z glasbenega vidika torej Moss of Moonlight ne ponujajo nič novega, temveč klasični folk metal, ki bo ljubiteljem te zvrsti skoraj zagotovo všeč. Na ploščku je tudi kakšna bolj generična, dolgočasna pesem, na primer Catte, v kateri Cavan pretirava z nadležnim piskanjem kitare, ki niti ne paše v to zvrst. Najboljša pesem na ploščku je prva, Ëole; zakaj točno, pa mora vsak slišati sam.