Amalie Bruun, bolje znana pod umetniških imenom Myrkur, kar v islandščini pomeni tema, je konec lanskega oktobra izdala svoj četrti studijski album. Če je tretjega Folkesange snemala ravno v času, ko je izvedela, da bo postala mati, je četrti nastajal v času, ko je že prevzela ta naziv. Prav slednje naj bi bil razlog, da se Spine zelo odmika od metala, tudi tistih klasičnih folk melodij od Myrkur ne slišimo več v izobilju, kot smo to še lahko slišali na Folkensange. Amalie je v enem izmed intervjujev, posvečenem novemu albumu, povedala, da gre za povsem nov list v njenem ustvarjanju, za izjemno žanrsko fluidnost in refleksijo trenutnega stanja človeštva oziroma dejstva, kaj pomeni biti človek. Seveda s poudarkom na pojmu materinstvo. Nositi bitje, roditi bitje in se preroditi. Hrbtenica je temelj vsakega izmed nas in album Spine ponuja apel, naj ne jemljemo za samoumevno predstave o obstoja človeštva. Glavni dejavnik pri osredotočanju na slednje je tudi Amalienina zaskrbljenost glede vzpona umetne inteligence. Tukaj. Zdaj.

Talk to me like humans do
Everyone stays away
This song is made for you
Even if I'm the same
In December, until I remember
Talk to me like humans do
Am I the only one

Album odpre precej fantazijski komad Bålfærd, ki ga mnogi označujejo za zadnje izdihljaje glasbe za igro Ragnarok, ki jo je za Dansko kraljevo gledališče napisala prav Myrkur. Duet t. i. nyckelharfe in Amalieninega glasu predstavlja več kot popoln uvod v zanimiv plošček. Nadaljuje prvi izdani single Like Humans, ki z blackmetalskim introm obeta mnogo, a kaj kmalu se prelevi v veliko bolj elektronsko pop/stonersko obarvano pesem. Na prvo žogo morda res odbije marsikaterega poslušalca, a zaradi post produkcije, zadušljivega zvoka in globine ga ni težko sprejeti. Kot začetek tudi konec pripelje do precej agresivnega vrhunca, ki pa se zaključi mistično. Drugi single Mothlike nadaljuje v elektronskem pop/synth slogu s precej efekti, ki Myrkur pokažejo v nekem novem slogu. Presenečenje komada pa niso le redni synth vložki, temveč tudi kitarska solaža – ena izmed redkih, če ne celo prva, ki nam jo je Myrkur postregla.

Skoraj kot nek intermezzo pride atmosferična balada My Blood Is Gold. Ta je namenjena Amalieninemu ne dolgo nazaj preminulemu očetu. Čustveno nabit, močan po eni strani in zelo enostaven po drugi strani. Trio glasu, klavirja in nyckelharfe. Ponovno atmosferični, a bolj temačni naslovni Spine je poklon življenju oziroma čudežu spočetja življenja. Meni najljubši, tudi najbolj »old-school« black metal komad od Myrkur je Valkyriernes Sang, za katerega upam, da postane stalnica na koncertih. Vredno je omeniti tudi to, da gre za komad, kjer lahko ponovno prisluhnemo odličnim gospodičninim black metal krikom, kar naredi po mojem mnenju najbolj razgibano pesem albuma. V prav takšnih starošolskih black metal zvokih nadaljuje tudi Blazing Sky, zato priporočam, da celotnemu albumu prisluhnete preko kakovostnega predvajalnika. Ker je zvok skozi celoten album surov, a vseeno topel, fantazijski, je to res obveza. Sama svojega prvega poslušanja nisem opravila doma, ampak v avtomobilu, zaradi česar je bil moj prvi vtis precej slabši od trenutnega.

Album skleneta ponovno bolj umirjeni stvaritvi. Temačni Devil in the Detail, ki zopet postreže z elektronskimi vložki in pop občutki ob dodatkih godal. Gre za neklasičen komad od Myrkur, ki me ob trenutkih celo bolj spomni na Eivor in njeno elektronsko/pop/folk glasbo. Tokrat nasičeni zaključek z dvojno pedalko skoraj uniči energijo komada. Spine sklene balada Menneskebarn, ki jo je Amalie napisala za svojega sina.

Kot rečeno, je četrta izdaja od Amalie Bruun nekaj posebnega, kot so tudi pretekle tri. Žanrsko je izjemno fluidna, zato bo od vas zagotovo terjala kar nekaj poslušanj, preden jo boste uvrstili v ustrezen predalček.