Mystery so vzniknili že v osemdesetih letih in ustvarjajo v Kanadi. To sta dva temeljna podatka, ki glasbenim entuziastom zagotovo uokvirita sliko. Čas in prostor zagotovo sta njihova zaveznika, rezultati so vidni v uigranosti in primerni klimi za ustvarjanje, kajti Kanada je država, iz katere (večinoma) ne prihaja slaba glasba, pa naj bo to metal, pop ali rock.
Album One Among The Living je oblečen v umetniški rock, bolj natančno pa bi ga mogoče umestil nekam v sredino med osnovni/temeljni klasični (hard) rock in naprednejši, razvijajoči se progresivni rock, saj ima značilnosti tako enega kot drugega. Ker ne gre za AC/DC tip rocka (z maksimalno tremi kitarskimi riffi na pesem), je album prevelik zalogaj, da bi ga bilo mogoče instantno absorbirati le ob površnem poslušanju, a obenem je dovolj privlačen da do večkratnih zasukov sploh pride.
Krasijo ga tako akustične kitare kot tudi težji kitarski riffi, ki se občasno že spogledujejo tudi s heavy metalom (Kameleon Man, Through Different Eyes: IV. The Point Of No Return, The Falling Man), ne manjkajo pa tudi nepogrešljive in nevsiljive klaviature in zanesljiva bas kitara ter smiselni in domiselni bobni. Že prva pesem Wolf nastavi ton in prilagodi vzdušje nadaljnjega potovanja po albumu. Naslednja pesem, Between Love And Hate, v celoti asociira na davne zimzelene pesniške in skladateljske sposobnosti. Rahlo jo oplazi celo Dire Straits/Mark Knopfler občutek. Till The Truth Comes Out je z odtujenim osrednjim prehodom in akustičnimi prelivi prvi pokazatelj pravega obraza Mystery. Najtežja preizkušnja potrpežljivosti je zagotovo dvajset minutna »saga« Through Different Eyes, ki je spojena s šestimi »poglavji«. Prehodi med njimi so zelo vešče izvedeni, vzorec pa je (pre)črpan od progresivnih rock (in metal) skupin. Pesem The Falling Man v skupino Mystery injicira zajetno dozo otožnosti zgodnjih Black Sabbath. Vsebinsko je album dokaj temačen. Melodičen in misteriozen.
Stil glasbe se nagiba od starega rocka iz 60. in 70. let do kakšnih bolj sodobnih prijemov, v celoti pa je ozaljšan s prečiščeno novodobno produkcijo. Solo, recimo, ne odigra le obvezno električna kitara, ampak tudi klaviature, ipd. Vokal ima marsikdaj status poglavarja, redno se dokazuje in že z najmanjšimi podrobnostimi pripomore k instrumentalnim temeljem (in jih nadgradi).
Glede na slišano lahko rečem, da glasbeniki pri Mystery razumejo svojo vlogo in »misijo«. Vedo kaj pišejo, obenem pa tudi vedo kako napisano narediti učinkovito na končnem izdelku, saj je le-ta zvočno ošiljen in izpiljeno zmiksan ter masteriziran (oziroma, kot so prebrisano zapisali v knjižici, misteriziran!). Poslušalec ne bo prikrajšan za noben ton od vseh, mnogih, sodelujočih glasbenikov na tem albumu.
Album, ki apelira predvsem na ljubitelje te (pod)zvrsti in tiste, ki jim njihovi glasbeni »sorodniki« kot recimo Rush in Saga (samo enkrat lahko ugibate od kod prihajata tudi ti dve odlični skupini) niso neznani. Naj ta album ne (p)ostane misterij.

Darijan