Na današnji dan
1986
Metallica izda legendarni album Master Of Puppets
NAGRADNE IGRE
Traja do: 7. 3. 2021
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

14. 11. 2014
Mysticum - Planet Satan
Peaceville Records, 2014

Planet Satan je album, ki me je hkrati navdušil kot tudi razočaral. Razlaga za to je povsem enostavna, saj je razočaranje tesno povezano s pričakovanji, ki so se stopnjevala z vsakim dnem od trenutka, ko je svet obšla novica o ponovni studijski aktivnosti banda. Od pionirjev industrijskega black metala na Norveškem pač človek pričakuje, da bodo izjemen prvenec kronali s še bolj izjemnim naslednikom. A ko potem človek ugotovi – sliši in se spopade z dejanskim izdelkom – da le-ta ni nič drugega kot logično nadaljevanje že pred skorajda dvajsetimi leti proizvedenega, takrat marsikaj uplahni. Toda drugače tudi skorajda ne bi moglo biti, če pomislimo na dejstvo, da so se nekateri komadi na dotičnem ploščku rodili že zdavnaj, le da nikoli niso bili izdani. Hkrati pa se poraja vprašanje, kako pa naj bi Mysticum zveneli, če ne tako kot na začetku. Trojico je od samega začetka odlikoval in spremljal unikaten zvok, trojica je izoblikovala svoj način strukturiranja in igranja komadov, ki bi ga bilo v namene (odvečnega) eksperimentiranja škoda zavreči.
In tako sem že tudi pri navdušenju. Seveda iz vsega tega – po začetnem, kratkem razočaranju – lahko vzklije le pozitivno prikimavanje, ki se potrjuje od enega poslušanja do drugega. Znotraj glasbenih okvirjev, ki so jih Dr. Best, Prime Evil in Cerastes začrtali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je taista trojica ustvarila neverjetnih sedem novih, svežih industrial black metal rušilcev. Zaradi ultra hitrega in nečloveško natančnega bobnanja ima poslušalec med odvijanjem ploščka občutek, da na stolčku za bobni sedi eden in edini Frost. Toda bobnarsko »mesto« je ponovno zavzela ritem mašina, ki poleg ostalih računalniških zvokov predstavlja glavni temelj Satanovega Planeta. Močno distorziran kitarski zvok in prav tako neutrudljivo kitarsko maličenje nekje v ozadju (menda) spremlja še bas kitara, medtem ko je vokal tako zelo popačen, da je razumevanje besedil brez knjižice tako rekoč nemogoče. In kot se za old school black metal iz Norveške spodobi, vse divjanje in glomastenje po inštrumentih ni sinonim za neposlušljiv zmazek, temveč za možganom všečno božanje slušnih koščic. Hitro, agresivno, drugačno, catchy, Mysticum, Planet Satan!

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
3. 3. 2021
Abigor - Totschläger (A Saintslayer's Songbook)
Recenzija
1. 3. 2021
Decline The Fall - Our Own Demise
Recenzija
24. 2. 2021
Soen - Imperial
Recenzija
22. 2. 2021
Endezzma - The Archer, Fjord and the Thunder
Recenzija
19. 2. 2021
Luminescence - L#I
Recenzija
18. 2. 2021
Wayfarer - A Romance with Violence
Recenzija
17. 2. 2021
Silent Obsession - Lost (EP)
Recenzija
16. 2. 2021
Inmate - The Salt
KONCERTI & FESTIVALI
9. 3. 2021
In Flames
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
12. 3. 2021
ODPOVEDANO! Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
18. 3. 2021
STREAM: Noctiferia plays Reforma - Tribute to Laibach
Kino Šiška, Ljubljana
20. 3. 2021
ODPOVEDANO!Heidelberg Deathfest 2021
Heidelberg, Nemčija
23. 3. 2021
The Mission, Phantasmagoria
Klub Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
1. 4. 2021
ODPOVEDANO! Inferno Metal Festival 2021
Rockefeller, John Dee, Oslo, Norveška