Leta 2017 naj bi bilo vsega konec, kar se tiče slovenskega simfoničnega industrial metal projekta Neurotech, za katerim je zadnja leta stal samo še Wulf. Toda ravno v za glasbeno industrijo še najbolj prekletem letu 2020 je Neurotech ponovno začel oddajati prve znake življenja, sprva s kompilacijo Unreleased Demos (2011 - 2016), konec leta pa nato še s prvim singlom nedavno izdanega albuma Solace, ki je nosil naslov Waking Silence.

Dotični single je s svojim dvoumnim naslovom razbil tišino okoli banda, hkrati pa je na glasen način naznanil glasbeno usmerjenost, ki smo ji priča tudi na aktualnem albumu. Medtem ko sem med recenziranjem tega sicer še ugibal, ali je Waking Silence dejansko reprezentativen za celoten album ali gre samo za občasen izlet v trance vode, je ta uganka zdaj povsem razčiščena. Ker sicer dela Wulf že od nekdaj, kar se mu v danem trenutku zazdi kot najbolj primerno, na tem mestu ne bom trdil, da je z nekoč poznano simfoničnostjo iz hiše Neurotech za zmeraj konec, toda vsaj zaenkrat je ni več. Zametki te so sicer še prisotni, toda še zdaleč ne več v takšnih epskih razsežnostih, kakršnim smo bili nekoč priča.

Celostno gledano je Tolažba pozitiven album, a še zdaleč ne samo zaradi naslova. Kakšno tolažbo ima sicer Wulf v mislih, ve načeloma samo on, a morda pa je pričujoči album neke vrste tolažba za tistih nekaj let brez novih viž iz hiše Neurotech? Ali dejstvo, da albumi pod tem imenom izhajajo samo še v digitalni obliki? Kakor koli že, Wulfu je ponovno uspelo ponuditi koherentno celoto, ki skozi deset komadov ponuja razgibano potovanje po industrial trance vodah, kjer prevladujejo sintesajzer melodije, ki sporadično spominjajo na velikane Rammstein, kar sicer zaradi dolgega staža delovanja obeh bandov znotraj skupnih glasbenih okvirjev sploh ni čudno, elektro štanc bobni in oster kitarski zvok, tudi takrat, ko se stvari umirijo. Slednje se sicer dodobra zgodi dvakrat, in sicer najprej s komadom The Ashen Fields, ki takoj po že omenjenem udarnem singlu konkretno umiri konje, in kasneje še z zaključnim, preko 8 minut dolgim naslovnim komadom, kjer ponavljajoči trance ritmi, pomešani s futurepop elementi zaključijo album na dokaj nepredvidljiv način, saj ostali komadi v svoji bolj klasični strukturi in neposrednim pristopom, ki ciljata na poslušalčevo zabavo, delujejo dosti bolj površinsko. Kar seveda ne smete razumeti kot kritiko, temveč le zgolj kot dejstvo ali opis tega, kar lahko pričakujete.