Thrash se je na tron popularnosti dokončno vrnil tri, štiri leta nazaj, veliko konec osemdesetih razpadlih bandov je takrat opazilo opcijo za ponovno rojstvo in možnost prikaza tega, kaj (še vedno) zmorejo, oziroma niso uspeli prikazati, ko je nastopilo novo desetletje, zadnje v prejšnjem tisočletju. Eni izmed bolj znanih prej omenjenih so angleški »staroselci« Onslaught.
Po odličnem, agresivnem povratku s Killing Peace (2007), nam strežejo z novo obliko uničenja skozi zvok vojne in nasilja, direktno z močjo iz pekla, kjer so Metal Forces (komad, po katerem se je poimenovala legendarna novogoriška metal družba iz osemdesetih) začeli davnega 1984/1985 in navdahnili marsikaterega mladega metalca, da je poprijel za instrument. Pričakovanja pred izzidom nikakor niso bila visoka, ker, roko na srce, mnogo retro zasedb, ki so se vrnile v 21. stoletju, formira moderen zvok v studiu, podoben način »spidiranja« pa hoče pokazati tudi v živo, kjer zamišljeni zvok brez možnosti ponavljanja ne pride do izraza in tako pride live neperfekcija in brezidejnost v studiu prej ali slej na spisek pomanjkljivosti. V primeru Onslaught imamo polovico vsega, torej dobrega in slabega. No, kjub vsemu prevladujejo dobri elementi, saj nam kljub veliko že slišanim riffom in pasažam še vedno strežejo z izjemno headbangersko slušno izkušnjo, ki od prve sekunde ve, kaj hoče: totalno uničenje (prikaz le-tega smo v Sloveniji nazadnje podoživeli na Paranoid Open Air festivalu 2009 v Ljubečni).
Snare bobnarski marš intro nas popelje v prvo bitko na plošči, ki se imenuje Born For War. Kitare spominjajo na nekaj najsvetlejših Slayer trenutkov izpred 23 in več let z Dew-Scented zvokom (ki še vedno napadajo državne institucije, katoliško cerkev, vse religije in vojne itd.), vokalno pa Sy Keeler nekoliko spominja na Roba Dukesa iz Exodus, kar odvzame vsaj 2 točki od 10. Zvok bobnov je mehanski, a do sprejemljive mere, ne zveni res umetno, kot se rado dogaja mnogim »novejšim« producentom (predvsem) nekaterih (»tehničnih«) death metal bandov v zadnjih letih. Code Black, Hatebox in Suicideology so naslednji primerki razbijanja, ki ne pojenjajo in povzročajo vsesplošen razvrat, ne glede na to, ali to hočete ali ne. Godhead je stvaritev, ki nekako odstopa od povprečja plošče, navdihnjeno nas popelje skozi več variacij in nekako nakazuje na bodočo thrash himno. Album se zaključi z odlično priredbo Bomber (vemo koga, kajne), kjer gostujeta Tom Angelripper (Sodom) in Phil Campbell.
Sounds Of War je lep testament »staroselskega« thrasha, odigranega z modernim pogledom v/na metalstvo ter priporočilom vsem veščim in fanatičnim pripadnikom dotičnega žanra.

Tilen