"Death metal band bi moral stremeti po tem, da postaja čedalje agresivnejši in hitrejši". Po tej izjavi Alexa Webstra (Cannibal Corpse) se je ravnalo veliko bandov, in zdi se, da je eden boljših primerov tovrstne realizacije brazilski trio Ophiolatry. Že s svojim prvencem Anti-evangelistic process so fantje dokazali, da so sposobni odlično upravljati z dediščino, ki so jim jo zapustili njihovi očetje; Deicide s svojimi starejšimi kreacijami, Angelcorpse in Krisiun. Omenjeni album je satanističen, brutalen death metal v čistem pomenu te besede, popolna uglasbitev barbarizma, ki je v južnoameriških dušah še neizkoreninjen. Hvala Molohu! Kako lepo se prileže ta glasba od civiliziranosti utrujenemu evropskemu človeku!
Naslov novega albuma ne bi mogel bolje opisati glasbe, ki so jo trije norci tukaj ustvarili. V primerjavi s prejšnjim albumom gre tukaj za bolj kompleksno, brutalno in kaotično delo, ki se kar cedi od pogostih menjav ritmov, disonantnih melodij in apokaliptičnega vzdušja. Produkcija na tem albumu je odlična, čista, a hkrati zelo podtalne, raw narave. Tukaj nimate kaj sanjati ali zamišljeno buljiti v nebo. Tukaj ste posvečenec kakšnega Kronosa, ki vam pridiga skrivnosti o eksistenci Kaosa in dogajanju v njem. Duarte si za bobni ne pusti niti malo predaha, prav tako miru ne privošči niti nam samim. Čez cel album se kopičijo blastbeati in linije dvojnega pedala. S svojo napadalno hitrostjo blastbeatov ne preneha niti med kitarskimi solizmi, ki jih je na plošči kar nekaj. Kitarist Fabio se odlikuje z izrednim smislom za podajanje epične disharmonije in čudaških disonanc, ki vzbujajo v poslušalcu nek poseben občutek melodije. V glavnem, ta "človek" igra za tri. Naštetim kvalitetam bobnov in kitare dodajte Antoniov globok growl in dobite brutal death metal, ki je, grobo rečeno, med brazilskimi ustvarjalci na nek način primerljiv s Krisiun, Mental Horror in Nephasth, ali pa na primer z nekaterimi stvaritvami kolumbijskih Internal Suffering.
Lahko bi rekli, da je album Transmutation album za vse in za malokoga. Izraža namreč prvinskost, kaos in teme, ki jih nosi v sebi vsak od nas, a se je malokdo z njimi pripravljen dejansko soočiti. Tistim, ki se boste ali ste se že odločili za ta korak, ne privoščim, da bi vam album Transmutation ostal nepoznan.

Aljaž