Kdo bi si mislil, da bomo še videli oziroma slišali kaj novega od Ozzyja. Morda v to ni verjel niti Ozzy, morda mu je ta misel pomagala pri premagovanju bolezni, ki ga je v zadnjem letu prisilila k ponovni odpovedi turneje. Kdo bi vedel, kaj tega gospoda še motivira k pisanju glasbe, a Patient Number 9 je zunaj, s čimer je postal album številka 13 v okviru samostojne glasbene kariere princa teme.

Za razliko od prejšnjega albuma Ordinary Man pa Ozzy tokrat ne preseneča ali šokira s sodelovanji z glasbeniki, ki jim heavy metal oziroma bolje rečeno rock svet ni blizu. Kar pa ne pomeni, da se ljudje ne odzovejo, ko Ozzy pokliče. Tokrat so se odzvali Tony Iommi, Jeff Beck, Eric Clapton, Chad Smith, Duff McKagan, Rob Trujillo, Josh Homme, Taylor Hawkins in Zakk Wylde. Zelo zveneča imena, ki so pomagala Ozzyju pri podaljšanju njegove nesmrtnosti. Toda ta vsaj na podlagi letos oddanega albuma ne bo večna, kajti Ozzyju je sicer uspelo v znanem slogu oddelati nekaj prepričljivih ali solidnih komadov, kaj dosti več pa tudi ne.

Osebno mi manjka nekaj več zapomljivosti na eni in nekaj več drugačnosti na drugi strani. Eno in drugo mi ponujajo naslovni komad, One Of Those Days, Nothing Feels Right in tako rekoč zadnji pravi komad recenziranega ploščka God Only Knows, ki se na albumu pridružujejo ostalim počasnejšim oziroma baladnim štiklcom, ki v glavnem prepričajo zaradi Ozzyjevega unikatnega vokala.

Kaj dosti več pa mi Bolnik številka 9 ne prinese. Kdor se šteje med velike oboževalce princa teme, bo sicer tudi z aktualnim albumom prišel na svoj račun, toda sicer si pa upam trditi, da je bilo največje presenečenje v zvezi s tem albumom ravno okoliščina, da je ta sploh ugledal luč sveta.