Z zadnjima dvema albumoma so Pain Of Salvation v progresivnih metal krogih postali ena najbolj cenjenih zasedb, njihov »kreator« Daniel Gildenlow pa zelo zaželen gost pri različnih projektih prominentnih prog glasbenikov.
Vse to zanimanje za Pain Of Salvation in njihovi uspehi pa niso spremenili Danielovih načel pri ustvarjanju. Mogoče bi kdo pričakoval, da bo sedaj naredil njihovo glasbo bolj sprejemljivo širši publiki, vendar gre Be v čisto drugo smer. Tudi dobre poznavalce njihovega dosedanjega zna Be zelo presenetiti; za natančno spoznavanje in odkrivanje vsega kar album ponuja, tako z glasbenega kot s filozofskega pristopa pri besedilih, se mu je potrebno posvetiti še bolj kot prejšnjim štirim. Dosedanji spekter elementov različnih glasbenih stilov (folk, klasika, jazz) so tukaj še razširili, v progresivnem metalu je »dovoljeno« početi praktično vse, kar se spomniš. Tipičnih Pain Of Salvation skladb z zadnjih dveh albumov na Be ni veliko, veliko več je eksperimentiranja s še kompleksnejšimi pasažami ali pa z alternativno rockerskimi elementi oziroma klasično orkestralnimi deli, pri čemer so uporabili usluge devetčlanskega »mini« orkestra. Ob vsem tem niso imeli težav z ohranitvijo visokega nivoja emocionalnosti, ki izvira tako iz instrumentov kot Danielovega »kameleonskega« vokala; vokalni del albuma tokrat dopolnjujejo še številni (po)govori.
Za Be so značilne tudi pogoste menjave razpoloženj in seveda kompleksno grajene ter do najmanjše potankosti izdelane strukture skladb, v katerih se še enkrat pokaže nadgradnja njihovega dosedanjega ustvarjanja. Vprašanje pa je, kako bodo fani gledali na to, da so svojo glasbo še dodatno razširili. Be je brez dvoma odličen ozdelek, vendar mislim, da bo več takšnih, ki jim bosta Perfect Element in Remedy Lane ostala najljubša albuma.

Matjaž