Vsak začetek je težak, pa četudi se za to odločajo že uveljavljeni glasbeniki. Tega se zaveda tudi Uli Kusch, ki ima za seboj že dolgo in bogato bobnarsko pot in verjetno si je zato že z izbiro imena želel zagotoviti čimvečjo prepoznavnost. Čeprav Ulija takrat ni bilo zraven, si ime banda Ride The Sky razen kakšnih neizvirnih italošpanskih zasedb ne bi upal izbrati nihče razen kdo izmed članov Pumpkinov.
A precej bolj tesna povezava kot s Helloween obstaja med Ride The Sky in zasedbo, ki jo je Uli zapustil nedavno, Masterplan. Povezava je tako zelo močna, da vse dobre stvari, ki jih New Protection nosi v sebi, v hipu zbledijo. Razlika je le v tem, da so Ride The Sky nekoliko mehkejši, posedujejo bolj melodično hard rock osnovo, manj kompozicijsko zahtevni, ostalo je kot da bi poslušal Masterplan z Jornom Landejem. Bjorn Jansson je že na tretjem Beyond Twilight albumu pokazal, da tako stilsko kot kakovostno sodi v Jornov razred, a tukaj je podobnost precej bolj izrazita in poleg slabše instrumentalne kopije vzrok, da poslušanje albuma ustvarja občutek, da se v stolpu vrtijo ostanki Masterplan skladb, ki niso našle poti na njihova prva dva studijska albuma. Vse je na nižjem nivoju, aranžmaji manj privlačni, s precej neizrazito dinamiko in dramatiko, slabšimi idejami in produkcijo itd. Album bi se dalo predstaviti tudi iz drugega zornega kota, a podobnost z Masterplan je preveč očitna. Kdor mogoče še ni slišal Masterplan in albuma Aeronautics, bi se mu New Protection zdel čisto v redu, a tudi ti naj raje sežejo po originalu. Ne vem, kaj želi Uli tukaj povedati. Mogoče, da je želel z Masterplan iti v mehkejše vode? Kdo ve, razen njega, nekaj pa je gotovo – New Protection je vroč kandidat za največjo brco v temo njegove pestre diskografije.

Matjaž