Branja avtobiografije Roba Halforda, pevca skupine Judas Priest med leti 1973 do 1992 in nato zopet od 2003 do danes, ki je izšla konec prejšnjega leta, sem se lotila predvsem zato, ker sem želela izvedeti, ali je knjiga pravzaprav avtorjev odgovor na avtobiografijo K. K. Downinga, enega izmed ustanovnih članov Judas Priest, ki je vlogo kitarista v skupini zaključil v letu 2011, in ali bo Halford zgodbo Judas Priest povedal drugače, kot jo je že leta 2018 povedal Downing. Slednji je v svoji avtobiografiji namreč povzel nastajanje celotne diskografije Judas Priest do leta 2011 in odnose med člani skupine ter navedel razloge za svoj odhod, pri čemer je te videl tudi v članu skupine Glennu Tiptonu in menedžerki Jayne Andrews. Čeprav se Halford sicer le enkrat ali dvakrat neposredno naveže na avtobiografijo Downinga, pa je moč opaziti, da pri opisovanju poti Judas Priest izhaja iz Downingovega zapisa ter to podpre, ji dodaja ali jo popravlja.

Ker brez primerjave obeh avtobiografij hočeš ali nočeš ne gre, v recenzirani knjigi velikokrat zbodejo različni spomini Halforda ali Downinga na iste dogodke. Na primer za začetek že to, katero pesem naj bi Rob prepeval, ko sta Ian Hill in Downing prišla k njemu z namenom, da ga povabita v Judas Priest (Hill naj bi se tu po besedah Halforda spominjal celo neke tretje pesmi). Halford se za razliko od Downinga tudi spominja, kako so Johna Hitcha odpustili in se dogovorili, kdo mu bo predal novice, medtem ko je Downing zapisal, da ne ve, ali je Hitch sam dal odpoved ali ne. Različno opisujeta tudi dogodke v zvezi z Robovo vrnitvijo v Judas Priest – o razlogih za vrnitev, sprejetju nazaj v skupino ter vlogi menedžerja Halfordovih solo projektov Johna Bexterja oziroma Robovem sporu z njim. Seveda ne gre niti mimo »ljubezni« do članov skupine Iron Maiden, ki se Downingu niso zapisali v srce kot najbolj priljubljeni, Halford pa ima na njihove skupne turneje povsem drugačen pogled. Ta je kasneje sodeloval tudi z Bruceom Dickinsonom, v avtobiografiji pa celo razkrije, katerega izmed članov Iron Maiden se je en večer namenil zapeljati. Oba avtorja sta celo različno dojemala delo menedžerke Jayne Andrews, ki je bila Robu za razliko od Downinga všeč od vsega začetka in še do danes. Halford v svoji knjigi zapiše tudi, da je Downing s svojo odpovedjo Judas Priest pošteno porinil v godljo ter razkril, kar K. K. v svoji knjigi ni želel povedati, in sicer kdo izmed članov se je podelal kar v kuverto v kombiju ob ostalih spečih članih skupine. A tudi tu ni šlo brez različnega dojemanja – Downing zapiše, da se je to zgodilo na Norveškem, Rob pa, da je bilo to v Amsterdamu.

V knjigi pa je končno in dokončno razčiščeno, kdo je začel z usnjeno opravo z zakovicami, ki je postala znameniti metalski imidž. Trditev K. K. Downinga, da je bil prav on tisti, ki je s tem začel leta 1978 z idejo o usnjenih oblekah z zakovicami kot prepoznavnim imidžem skupine Judas Priest, je namreč v svoji knjigi potrdil tudi Halford, ki je nato, kot je zapisal, tako opravo hitro »kupil«, in še dodal, da je popolna laž in mit, da je njegova koncertna oprava odraz njegove homoseksualnosti in želene oprave v spalnici (tako tudi na primer Johannessonova in Jefferson Klingberg v Blood, fire, death: The Swedish Metal Story v poglavju o homoseksualnosti v metalu očitno napačno navajata, da si je Rob usnje in zakovice izposodil v londonskih gejevskih klubih).

Sicer pa gre Halford skozi zgodbo Judas Priest podobno kot Downing – kronološko opiše, kako so ustvarjali albume; sojenje zaradi samomora dveh mladeničev kot posledica poslušanja njihove glasbe; ter o tem, kako je večkrat zamenjal pevca Black Sabbath. Navede tudi, kako je prišlo do nesporazuma v zvezi z njegovo odpovedjo v Judas Priest, česar sploh ni nameraval, glasbeno pot skupine po odhodu K. K. Downinga, vpliv parkinsonove bolezni kitarista Tiptona ter sodelovanje v solo projektih Fight, Two in Halford.

Avtor v svoji avtobiografiji dokaj podrobno razkrije tudi svoje zasebno življenje, predvsem pa njegove frustracije zaradi bojazni, da bi škodoval bandu, če bi razkril, da je gej, čeprav se je sam tega zavedal že pri 10 letih. Ker je besedila pesmi pisal sam, jih je bilo veliko napisanih kot posledica teh frustracij (npr. Here Comes the Tears) po drugi strani pa tudi o radostih gejevskega sveta (npr. Jawbraker, Raw Deal ter Eat Me Alive). Iz knjige izhaja, da je ves čas iskal resno zvezo z gej moškim, brez sramu pa opiše tudi »hitre potešitve« na poti do tega. Sicer pa lahko bralec v knjigi prebere tudi o tem, kako so ga omamili in zlorabili; o hepatitisu; samomoru prijatelja; borbi z alkoholom; vlogi v filmu Spun; smrti očeta in mame; razloži (ne)resničnost mita, da je delal v pornografski industriji; opiše dogodivščine na javnih straniščih v Texasu; ter o zvezi s partnerjem Thomasom. Za konec pa še namigne, kje želi biti pokopan in kakšen grob si želi, ter razkrije nekaj skrivnosti o turneji ob 50. oblentici Judas Priest, ki bi se morala lani ustaviti tudi v Ljubljani, a je bila zaradi izbruha novega koronavirusa prestavljena na poletje 2022.

Za zaključek, Halfordova avtobiografija je na 384 straneh s slikovnim gradivom med drugim tudi odgovor na avtobiografijo K. K. Downinga in pripovedovanje zgodbe Judas Priest z drugega zornega kota. Bralec dobi občutek, da želi Rob morda »oprati ime« Glenna Tiptona in Jayne Andrews, ki ju Downing ni prikazal v najbolj bleščeči podobi. Sicer pa bo bralec pridobil nov vpogled v zakulisje skupine Judas Priest predvsem po letu 2011, kar Downing razumljivo ni mogel ponuditi. Knjiga torej ni ravno novo branje za oboževalce Judas Priest, je pa zanimivo čtivo predvsem za Halfordove oboževalce ali pa tudi samo za radovedneže njegove zasebne zgodbe, ki jo avtor pove precej nazorno in brez dlake na jeziku.

Znana imena/skupine, omenjena v knjigi: Freddie Mercury, Andy Warhol, Axl Rose in Guns N' Roses, Trent Reznor in Nine Inch Nails, Lady Gaga, Lemmy Kilmister, Deep Purple, Johnny Depp, Dimebag Darrell in Pantera, Bruce Dickinson, Paul Di'Anno in Iron Maiden, Jonathan Davis in Korn, Metallica, Sharon in Ozzy Osbourne, Ronnie James Dio in Black Sabbath.