Bay Area je večini bralcev poznan predvsem po svoji thrash metalski preteklosti in sceni, ki jo živo ohranjajo predvsem starejše uveljavljene skupine, saj je med tamkajšnjimi mladimi skupinami tako kot pri nas thrash v trenutnem zatonu. V primerjavi z njim pa je veliko živahnejša underground death metalska scena, ki na območju Oaklanda in Berkeleyja (ali East Bay) bujno cveti, od tam pa izhaja tudi pred kratkim izdani prvenec skupine Rude. Skupina obstaja že od leta 2008, ko je nastopala še pod drugim imenom, lani pa je izdala svoj prvi demo posnetek Haunted, kjer je solo pri istoimenskem komadu prispeval tudi Patrick Mameli iz nizozemskih legend Pestilence.
Na albumu je osem pesmi, zvok skupine pa spominja na starošolski death metal, predvsem z vplivi skupin Pestilence, Autopsy, Obituary, Death in Morbid Angel. Z njimi pa si ne delijo le glasbenih vzporednic, saj je tudi naslovnica njihovega albuma nastala pod spretnimi rokami Dana Seagrava, ki je v preteklosti »zagrešil« klasike, kot so Altars of Madness skupine Morbid Angel, Effigy of the Forgotten skupine Suffocation in Testimony of the Ancients skupine Pestilence.
Že otvoritvena pesem Haunted dobro predstavi celotno energijo in glasbeno podobo albuma, ki na neki način zveni poznano, vendar kljub temu sveže in zanimivo. Med ogledom njihovega nastopa pred kratkim me je pritegnil predvsem vokal, ki ima posebno barvo ter zveni surovo in grleno-praskajoče, da poslušalec začuti mučnost, ki jo pevec Yusef izraža tudi s srhljivimi besedili. Poleg otvoritvenega komada na albuma izstopata še daljša Memorial in Conjuring of the Fates, kjer se vsi člani skupine izkažejo v najboljši luči.
Produkcija albuma je čista in dodatno poskrbi za dobro zvočno podobo albuma, saj so kljub surovemu miksu vsi instrumenti dobro slišni in v sorazmerju (tudi bas, kar je včasih prava redkost), kar poskrbi za popolno osnovo, na katero se popolno poda Yusefov kričeči vokal, ki odlično zaokroži celoten album.
Skupina Rude na prvencu ne skriva zgledovanja po koreninah death metalske zvrsti, predvsem pa albuma Consuming Impulse skupine Pestilence, vendar z dodelanimi podrobnostmi in čisto energijo sanfranciškega Zaliva celotna glasbena in vizualna podoba albuma Soul Recall prispevata k zelo solidni izdaji, ki bi jo po poslušanju lahko brez težav uvrstila med prve death metalske klasike s konca 80. let. Upam, da bodo ob pomoči založbe prerasli lokalni okvir in bili ob morju povprečnih skupin deležni dovolj pozornosti tudi širšega metalskega občinstva po svetu ter kmalu še naši deželi pokazali, kako prepričljivo in uigrano zvenijo tudi v živo.