Podobno kot še nekateri kolegi so tudi Shadow Gallery z založbe Magna Carta prešli na Inside Out, trenutno vodilno svetovno založbo, kar se tiče progresivnega rocka/metala. Mogoče pa bo z zamenjavo založbe le uspela tako težko pričakovana »misija nemogoče«, ki bi prinesla Shadow Gallery na koncertne odre.
Bomo videli, kaj bo prinesel čas, zaenkrat poglejmo, kaj nam ameriški maestri ponujajo v sobi številka pet. Na samem začetku je takoj jasno, da gre za Shadow Gallery album, Room V pa ni zgolj njihov peti album, ampak pomeni tudi nadaljevanje tretjega, Tyranny. Že sama zgradba je podobna, sestavljen je iz dveh dejanj s po sedmimi skladbami, tudi stilsko pa je Room V bližje Tyranny kot Legacy; čeprav je o tem skoraj nesmiselno govoriti, kajti Shadow Gallery imajo čisto svoj stil, ki ga je nemogoče zamenjati s katerimkoli drugim bandom. V Room V jim je uspelo fantastično združiti čarobne melodije, tehnično izredno dovršeni progresivni metal z melodičnim, neoklasičnim dotikom. Krajši, izredno impulzivni instrumentali so prava mala učna ura tehničnega perfekcionizma, ki ga kažejo Gary Wehrkamp, Chris Ingles in Joe Nevolo. Gary s svojo prefinjenostjo, občutkom in neverjetnimi solažami dokazuje, da je eden najboljših svetovnih kitaristov in ni čudno, da ga vabijo v vse možne projekte. Ni pa vse v hitrosti, še manj v izpostavljanju posameznikov. Room V predvsem v baladno orientiranih skladbah odlikujejo neverjetne harmonije, do potankosti dodelani aranžmaji, perfekcionizem je tu čutiti na vsakem koraku. Tudi na vokalnem delu s čudovitimi vokalnimi linijami, Mikeovimi dueli z vokalistko in večglasnim petjem. V diskografiji Shadow Gallery je sedaj pet super albumov.

Matjaž