Če odštejem splita, je Niklas Kvarforth s svojo novo ekipo potreboval pet let, da je ponudil svež plošček z novo glasbo. Pri poimenovanju tega je ponovno opustil številčenje z (rimskimi) številkami in albumu nadel naslov z imenom skupine. Gre torej za magnum opus zasedbe, ki se glasbeno-ustvarjalno že od samih začetkov v letu 1996 giblje nekje v popolni samoti? Deloma vsekakor, deloma pa se naslanja na že poznano.

Da se je black metal projekt Shining umaknil od black metala in da namesto tega proizvaja blackmetalsko navdahnjene dark rock viže z visoko mero atmosferičnosti, je znano že nekaj let. V tej zvezi tudi na aktualnem samonaslovljenem ploščku ni nič drugače. Razen to, da je album dosti bolj nepredvidljiv, da močneje skače iz ene skrajnosti v drugo, medtem ko so pretekli albumi jasneje predstavljali fuzijo omenjenih žanrov. Ta je seveda še vedno prisotna, zaradi česar album z vsega šestimi komadi in presenetljivo dolžino nad 50 minut spominja na številne bandove glasbene trenutke iz preteklosti, a hkrati je polarnost žanrov močneje razvita. To pride takoj do izraza že z uvodnim komadom Avsändare okänd, ki se preko odmeva rjovenja zverin na nežnem moškem petju in akustični kitari osnovanega rock komada razvije v black metal galop. Ustvarjanje antipodov se v nadaljevanju stopnjuje med komadi, pri čemer spominja izredno temačna in težka žalostinka Snart är dom alla borta na polvečerec Lots of Girls Gonna Get Hurt, kjer se je Niklas s štirimi priredbami na svoj način poklonil zanj pomembnim rock komadom. S komadom Allt för döden nas Shining popelje nazaj v čas albuma V: Halmstad (Niklas angående Niklas), nakar je v komadu Fidelis ad Mortem in instrumentalni klavirski priredbi Åttahundratjugo (Erik Satie) black metal že povsem na stranskem tiru. Primerjalno povsem na drugem bregu stoji prva polovica komada Den permanenta sömnen kallar, ki s svojo intenzivnostjo spominja na umazane in udarne začetke black metala. A tudi v tem komadu black metal ne zdrži do konca in se mora v zadnji tretjini umakniti dark rocku.

Četudi morda niste največji oboževalec Niklasa ali Shining nasploh, je treba priznati, da človek pri tej zasedbi nikoli vnaprej ne ve, kaj bo dobil, in tisto, kar dobi, nikoli ni v skladu z nekimi aktualnimi trendi. Če torej ne spadate med tradicionaliste in znate uživati tudi v počasnejših trenutkih v glasbi, potem vam kot ljubitelju black metala zagotovo priporočam tale plošček.