Po petih letih premora Slayer nadaljujejo tam, kjer so končali s prejšnjo ploščo God Hates Us All. Ogrodje ostaja isto, le da so se na veselje številnih fanov ameriški veterani, ki že nekaj let spet delujejo z originalno postavo, znova obrnili bolj k starejšemu pristopu albuma Divine Intervention ter delno celo Seasons in the Abyss.
Na Christ Illusion so Slayer nekoliko zreducirali "groovy, HC" elemente prejšnjih dveh plošč, ki pa se še vedno, ponekod bolj (Catatonic, Skeleton Christ, Jihad), drugje manj (Flesh Storm, Catalyst) pojavljajo skozi celoten album. Vseeno pa so le ti tokrat podrejeni za (v primerjavi z God Hates Us All) eno prestavo višji hitrosti, ostrejšim riffom ter nekoliko surovejši produkciji. Agresija ostala, poglavitne stvari, kot so odlična, antireligiozna besedila (več ali manj spisana s strani Kinga, z rahlo pomočjo Araya in Hannemana), hitre, eksplozivne, "Slayer trademarkovske" solaže dvoja King / Hanneman in sporna naslovnica so na mestu kakor vedno, tudi povratnik Lombardo je opravil "one hell of a job", kljub temu pa albumu vsekakor manjka še dosti do klasik tipa Reign in Blood ter Seasons in the Abyss. Daleč od razočaranja, a kljub temu albumu manjka razpoznavnosti, več kot let "average Slayer" komadov ter novih, že neobrabljenih idej.
Christ Illusion je plošča, vredna imena Slayer - nič manj, in tudi ne veliko več, v vsakem primeru pa priporočljiv nakup.