Švedski progresivci Soen, ki so nedavno zaključili evropsko turnejo, s katero so oboževalcem pobliže predstavili najnovejši izdelek Memorial, so tudi tokrat obšli naše kraje. Nekako me žalosti, da bandi, ki skozi leta zrasejo in si z delom ustvarijo neko ime na sceni, enostavno zaobidejo našo prelepo državo. A to je tema za kdaj drugič. Od zadnje izdaje Imperial sta minili dve leti, Soen pa so v tem času kar pridno zavihali rokave in ustvarili nov dolgometražec z naslovom Memorial.

Kdor se je že pobliže srečal z glasbo iz hiše Soen, bo hitro pritrdil dejstvu, da so Švedi mojstri prepletanja trših zvokov z melodičnostjo, s čimer ustvarijo prav posebne kompozicije s svojevrstno težo in emocionalno nabitostjo. K temu zagotovo veliko prispeva markantni vokal frontmana Joela, ki je zdaj že postal nekakšen prepoznavni znak skupine, v kateri ostali člani s svojo prezenco in glasbenimi vrlinami nikakor ne zaostajajo.

Vendar je že kar hitro opazno, da so Soen pri Memorial ubrali drugo pot, kot je mogoče marsikateri ljubitelj trših progresivnih ritmov pričakoval. Že prvi pogled na dolžino albuma in število komadov pokaže, da so Soen tokrat želeli bolj strnjeno ustvariti glasbeni mozaik v obliki desetih komadov in z dolžino nekaj več kot 43 minut, kar v pogledu progresivnosti nikakor ne dosega nekih standardov, a Soen nikoli niso bili znani po desetminutnih vragolijah.



Tako pridejo v mojih očeh do izraza odstopanja od predhodnikov v sami strukturi komadov. Že po prvih dveh skladbah, uvodni Sincere in singlu Unbreakable, je razvidno, da je zasedba progresivnejše dele nekoliko »zanemarila« in jih zamenjala s sicer tudi tršimi in kitarsko mastnejšimi riffi. Vse nekako spominja na približevanje glasbe širši množici, kjer kompleksnost zamenja spevnejši refren in zasanjani intermezzo z nežnimi klavirskimi zvoki, podkrepljenimi z odličnim vokalom Joela. Seveda se najde tudi kakšna izjema, kjer pridih progresije stopi v ospredje in preseka nastalo monotonost, saj so komadi bolj ali manj grajeni enako in je predvidljivost strukture že hitro zelo jasna, tako da album po nekaj poslušanjih izgubi prvotno navihanost in intenziteto, struktura posamezne skladbe pa se žal vrne na prej omenjene tirnice.



Kontradiktorno bo sedaj zvenelo, da ravno najbolj mirna komada albuma, in sicer pesem Hallowed, kjer kot gostujoča vokalistka svoje doda Elisa in s katero album doseže emotivni vrhunec, in zadnja skladba albuma Vitals, ki z mirnostjo ter nežno melodijo lepo zaključi v mojih očeh nekoliko bolj mlačen album, predstavljata zame vrhunec albuma. Osebno mi manjka nekaj več progresivne predrznosti, ki so jo prejšnji albumi prikazali, kot pa je že uvodoma nakazano, pa naredi vokal Joela Ekelöfa album močnejši in ga dvigne nekoliko iz povprečja.

Če sem ob recenziranju albuma Imperial navrgel dejstvo, da »Soen lahko brez zadržkov štejemo med bande, ki so z vsakim novim albumom presegli predhodno izdajo in tudi tokrat ni nič drugače, čeprav je predhodnik Lotus v vseh pogledih presegel vsa pričakovanja«, bom tokrat to ovrgel. Memorial nikakor ni slab album, vendar žal ne doseže veličine predhodnikov in se po nekaj poslušanjih izgubi v povprečju. Soen z Memorial nikakor niso opravili slabega dela, le v mojem primeru tokrat niso zaigrali na najbolj prave note.

»... After you're gone
Nothing really matters anymore
Blood keeps dripping on the floor
Slowly I'm losing control
Thе air I breathe reminds mе of the doubts I've had before ...«