Med mojo odsotnostjo od Paranoida žal ni bilo nikogar, ki bi me nadomeščal in zapolnil luknjo oziroma praznino ter spremljal pota Steel Panther. Med davnim All You Can Eat iz leta 2014 in aktualno izdajo izpred enega meseca On The Prowl sta pretekla dva albuma, Lower the Bar in Heavy Metal Rules. Omembe vredno, On The Prowl prvič ne vključuje ustanovnega člana in basista Lexxija Foxxa, ki ga je zamenjal Spyder. A iskreno, razlika bo v prihodnje morda opazna le v živo …

Na osebni ravni banda nisem nehal spremljati, med tem časom sem jih videl v živo na turneji z Limp Bizkit in Guano Apes v Gradcu. Bolj kot koncert je bil set stand up predstava; v več kot eni uri so odigrali morda pet pesmi, ostalo je bila zajebancija. Postal sem celo ponosen lastnik kitarskega efekta Pussy Melter. Iz tega se je razvila prava drama, ker je bila neka feministka pete generacije užaljena in je želela preklicati izdelek. A kot smo v življenju vajeni, je njeno pritoževanje imelo diametralno nasproten učinek od želenega – viralno reklamo za pedal, ki je bil v trenutku razprodan. Uspehu Pussy Melterja so sledili še drugi efekti, in sicer Butthole Burner, Poontang Boomerang in rahlo nekonvencionalno ime 1986. Si predstavljate, kakšen bo humor v prihodnosti, če bodo snežinkice uspele preklicati vse, kar vedri srce? »Kako pravimo trans ženski pred kliniko za opravljanje splava? Ime ji je Rebeka in je čudovita oseba«. Ravno zaradi tega rabimo ljudi, kot so Satchel in prijatelji, da nam nastavijo ogledalo in ne jemljemo že tako težkega in kompliciranega življenja preveč resno.

Če končam s politiziranjem in preidem h glasbi – Steel Panther so Spinal Tap glam metala, ponosna parodija samih sebe. So glam metal za neprijatelje glama. Krivi užitek, če hočete. Pravi naslov za metalce, ki jih je sram priznati, da jim vsake kvarte zadiši Bon Jovi in podobno. A ker so Steel Panther komedijanti, ne mislijo z glamom resno, zato jih kao lahko poslušam, saj je le hec oziroma jih poslušam ironično. On The Prowl je milo rečeno ista šala, povedana že šestič. Skozi celo diskografijo se vidi rdeča nit banda – kakovosten glam metal z eksplicitnimi besedili, ki opevajo vse načine vaginalne, analne in oralne penetracije. Ker je nit dolga že skoraj petnajst let, sveže pesmi ne udarijo s takšnim šok efektom kot so pesmi z debitantskega albuma Feel The Steel. Le kdo ne pomni klasik, kot so Asian Hooker ali Community Property?

Na aktualnem izdelku je slišati preverjeno formulo, se pravi točno tisto, kar se od njih pričakuje od prvenca dalje. V tem oziru bi lahko trdil, da so v neki meri kot Iron Maiden ali Motörhead, ki so se tekom kariere v glavnem držali svojega zaščitnega zvoka, da si takoj slišal, da gre za njih. Produkcijsko mi je On The Prowl malo preveč sterilen, manjka tisti umazan 80s zvok, ki je bil bolj poudarjen na zgodnjih izdajah. Kljub vsemu, če moram priporočiti kakšno svežo pesem, naj bo to Magical Vagina, saj se lahko na osebnem nivoju poistovetim z besedilom, pesem pa ima elementa power balade ter energičen refren – kot se za žanr spodobi. Kljub zajebanciji Steel Panther premorejo muzikaličnost – so dobri glasbeniki. Vsak album od začetka do zdaj je tako v glasbenem kot produkcijskem pogledu kakovostno posnet, kapo dol. Tudi vokal ni od muh, a kaj, ko je vsa pozornost usmerjena v besedila, ki so po eni strani v očeh snežinkic razlog za vse hudo na tem svetu in po drugi strani v očeh drugače mislečih le zabaven beg od vsakdana.

Če povzamem. On The Prowl ni revolucionaren v nobenem pogledu, šok efekt ne bo deloval niti na Rebeko. Album je namenjen starim mačkom, ki band spremljamo že dolgo in cenimo tovrsten humor. Dodano vrednost pa nudi, če nehote naletimo na militantne pripadnike cancel kulture in jim v poslušanje ponudimo te grozne žaljive pesmi.