Po dolgih letih neprestanega koncertiranja in izdajanja albumov so finski melodični prvaki Stratovarius sredi leta 2001 vzeli daljši odmor. Vsak izmed peterice ga je izkoristil po svoje, oba Tima tudi z izdajo solo albuma. V tem času so si dodobra napolnili baterije in sedaj se vračajo močni kot že dolgo ne.
Elements Part I je album poln svežine in novih idej, ki jih je po mojstrovini Visions, če smo pošteni, pri njih začelo primanjkovati. Pri uvodni, njihovi tipični skladbi srednjega tempa Eagleheart, ki je v stilu Hunting High And Low ter S.O.S., to še ni tako opazno, zato pa toliko bolj pri naslednji Soul Of A Vagabound. To je prvi izmed epov, ki vsi po vrsti sodijo med najboljše v njihovi karieri. Soul Of A Vagabound je počasnejšega tempa s temačno atmosfero in dramatičnimi orkestralnimi deli. Naslednja epa Fantasia ter Elements odlikuje izredno kompleksna zgradba, s čimer je Tolkki pokazal, da mu je odmor res zelo koristil. V njiju je polno sprememb tempa, ritma, poleg vseh tipičnih Strato značilnosti pa je zaradi orkestralnih vložkov in zborov nekaj več bombasta, kar ustvarja posebno atmosfero. Tudi polbalada Papilon je narejena po podobnem konceptu. Stratovarius plošče pa si seveda ne moremo predstavljati brez hitrih pesmi z double-bassom, kitarsko – klaviaturskimi dueli in kristalno čistim Timovim vokalom. Na Elements Part I sta taki dve, in sicer Find Your Own Voice ter Learning To Fly. Tokrat so se odločili tudi za instrumental, glavna vloga v Stratofortress pa tokrat pripada Jensu, ki vključi tudi nekaj folklore. Enega svojih najboljših albumov zaključijo z akustično balado A Drop In The Ocean.
Stratovarius so se vrnili v velikem slogu in lahko se že veselimo nadaljevanja tega albuma, ki izide čez leto dni.

Matjaž