Terrorfront: antikrščanski black metal iz Prekmurja.
Terror Arise: skupek treh pesmi, ki ponuja dvojno glasbeno izkušnjo in odpira vprašanje, ali se bo glasbena prihodnost banda razvijala v bolj surovi/prvinski ali bolj melodični smeri.
Intro: veter, napeta glasba, krik vrane, »God will not abandon us«.
Terror Arise: mislim, da tako izredno catchy komada, ki te pritegne že pri prvem in te ne spusti niti po n-tem poslušanju, že dolgo nisem slišal. Za to je v glavnem odgovorna ritem kitara, ki proizvaja en in isti groovy riff neprekinjeno skorajda pet minut skupaj, medtem ko v ozadju grmi klasičen old school black metal. Iz vidika dinamike ponuja komad vse, razen zasanjane atmosferičnosti, ki pa tako ali tako nikakor ne bi ustrezala ne komadu ne duhu banda kot takšnemu – kolikor lahko sklepam izključno na podlagi kratkega EP-ja.
Marionettes of God: dvoglasnost kitar se nadaljuje, zvok ostaja še naprej izredno čist, tako da poslušalec nima nobenih težav z razlikovanjem posameznih instrumentov. Enako velja tudi za vokal, ki je odkričan izredno razumljivo, kar podeli celemu ploščku še dodatno privlačno spevno noto. A za razliko od prvega dotični komad temelji na srednje hitrih ritmih s pridihom orientalskih melodij. Slednje sicer ne pomeni, da iz zvočnikov zveni kopija Melechesh in podobnih bandov, a slišani ritmi so zagotovo vse kaj drugega kot tipično old school.
Holy Deed Called Genocide: zaključna pesem, ki vokalno preseneti z nalezljivim zborovskim petjem, se stilsko pridruži predhodni, geografsko gledano pa ritmi v tretje prihajajo iz nam nekoliko bližje evropske regije. Stilska podobnost je enostavno tako zelo možna, da mi misli samodejno ponujajo primerjave z melodičnimi in razgibanimi ritmi iz hiše Sargeist iz obdobja Satanic Black Devotion.