Srbska black metal entiteta The Stone je v letu 2021 izdaja svoj deveti studijski album, ki nosi naslov Kosturnice, po slovensko Kostnice. Zanimivo izbran naslov je ponovno ustrezno podčrtan z izvirno naslovnico, ki je prav toliko, če ne celo bolj zgovorna kot ime albuma samo. Sicer pa so Srbi postregli z albumom, ki glasbeno in vsebinsko nadaljuje tam, kjer so ostali s predhodnimi izdajami, kot sta predvsem Kruna praha in Teatar apsurda, temu pa dodali nekaj malega teatralnosti, melodike in progresivnosti.

Band je v začetku meseca začel z intenzivnejšo promocijo albuma tako, da je najprej predstavil komad Pramaglina, en teden kasneje je sledil komad Okamenjen, prejšnji teden pa še naslovni komad. Na ta način je dodobra tlakoval vstop v album oziroma konkretno odprl vrata ploščka. In ker si vsi trije komadi na tracklisti albuma sledijo v enakem vrstnem redu, kakor so bili kronološko objavljeni, smo bili poslušalci tudi s tega vidika deležni sosledja in občutka, ki ga dejansko prinaša album kot celota. Konkretno to pomeni, da band že na začetku ne varčuje s hitrostjo in energijo, v znanem slogu nas kitare peljejo po temni strani življenja, svetu mrtvih in okostnjakov, v katerem pa tokrat predvsem bobni odmevajo v bolj razgibanem, bolj groovy slogu. A žal ne ves čas, zaradi česar se po nekaj komadih pri poslušalcu, ki dodobra pozna bandovo diskografijo in hkrati širšo sliko black metala, pojavi tisti siten občutek že slišanega, že poznanega. Kot sem že zgoraj bežno omenil, temu občutku The Stone kljubujejo na svoj način, in sicer tako, da so bas kitari dodelili več prostora, s čimer bobnom pomaga pri groovy vzdušju, medtem ko vpeljejo kitare mestoma nekoliko vedrejšo vzdušje (recimo komad Ime koje su razvejali vetrovi), po drugi strani tudi same sledijo groovy linijam (komad Engulfed by the Abyss) ali pa v počasnejšem in progresivnejšem tonu zaključijo album (komad Jebeš pero, dodaj mač).

Osebno sem kar nekaj časa potreboval, da sem od začetnega odklonilnega odnosa uvidel album v pravi senci (beri: luči) in ga na koncu sprejel kot všečen skupek osmih komadov. Iz tega razloga bodite opozorjeni, da celostno gledano Kosturnice niso tako zelo na prvo žogo, kot sta to bila zadnja dva albuma predvsem zaradi všečnih besedil. Morda sem pa jaz tudi samo naredil to napako, da albuma nisem poslušal ob ustrezni jakosti zvoka, zato priporočam od prvega poslušanja dalje, da navijete zvočnike na maksimum, da dejansko ne zgrešite nobene malenkosti, ki je še kako ključna pri tem albumu.