Ameriški kultni heavy metalci Twisted Tower Dire se po triletnem odmoru vračajo s svojim četrtim albumom Netherworlds, ki je hkrati tudi zadnji z odličnim vokalistom Tonyjem Taylorjem.
Če se je band v preteklosti že kdaj izdatneje spogledoval z evropskim power metalom, je tega na Netherworlds zelo malo oziroma praktično nič. Povezava z Evropo ostaja le še v kitarskih harmonijah in riffovskih rešitvah zgodnjih Iron Maiden s prvih dveh albumov, drugače pa so se Twisted Tower Dire popolnoma obrnili h klasičnemu ameriškemu heavy / power metalu iz osemdesetih. Ne gre pa le za stilsko podobnost v obliki aranžmajev skladb, udarnega ritma in kitarskih riffov, tudi producentu je uspelo pričarati prepoznavni zvok iz osemdesetih. Poleg tega pa Tonyjev način petja in barva vokala ne bi mogla bolje soditi v to sredino. Album je res narejen brez kakršnihkoli vplivov današnjega metala, vseeno pa se ne sliši prav nič zastarelo. Band je na plošček zapakiral prave melodije, močne kitare (predvsem riffovske harmonije obeh kitaristov so navdušujoče; solaže nisto tako močne, čeprav je tudi nekaj zelo dobrih) in kopico prepričljivih skladb.
Twisted Tower Dire so danes s tem albumom eden najbolj opaznih nosilcev klasičnega amerišlega power metal zvoka. Zelo priporočljivo za prijatelje glasbe, ki radi prisluhnejo Omen in podobnim kultnim zasedbam.

Matjaž