Pred dobrimi tremi leti sem v zaključku recenzije takrat svežega albuma Djinn zapisal: »Djinn ne predstavlja nekaj neznanega, vendar pa Uada pokaže hrabrost odmakniti se od znanih okvirov. Album je vreden poslušanja in upamo lahko, da bomo stvaritev naslednje leto tudi doživeli in zaužili v živo.« Misel, ki me je ob ponovnem snidenju z ameriškimi black metalci Uada v obliki njihovega novega izdelka Crepuscule Natura še kako opomnila, da je previdnost mati modrosti.

Verjetno se boste sedaj spraševali, kaj za vraga spet pametujem in kakšno vezo ima to s tokratno recenzijo? Stvar je zelo preprosta. Uada so band, ki je name naredil izjemen vtis, tako s predhodnimi izdajami kot tudi v živo, če izvzamem eskapado na koncertu v ljubljanskem Orto Baru letos pomladi. Kot oboževalec banda in njegove glasbe vedno nestrpno čakaš na nov izdelek, koncert, turnejo … A tokrat pri meni občutek enostavno ni in ni bil pravi. A kot pravi pregovor »Ne hvali dneva pred večerom«, sem se sicer z manj navdušenja in veliko mero previdnosti potopil v novo poglavje Uade.


Osmega septembra je luč sveta ugledala četrta stvaritev Uade z naslovom Crepuscule Natura. Kot že rečeno, tokrat občutek ni bil pravi in tudi poslušanje albuma je v meni vzbudilo nekaj nesoglasij, kajti vseskozi sem imel občutek (predvsem pri predhodno objavljenih singlih), da na albumu iščem pomanjkljivosti, neke neželene ali celo moteče dejavnike, in na podlagi tega je tudi ob izidu ploščka poslušanje tega na začetku bolj spominjalo na obvezo kot na željo po odkrivanju nečesa novega. Tukaj bi se takoj lahko razvila debata o inovativnosti skupine, a tokrat v mojem primeru nikakor ni šlo za to, le pravi trenutek je bilo treba ujeti.

Kdor pozna Uado in je spremljal razvoj zasedbe, bo prejšnjo opazko znal postaviti v pravi kontekst, dejstvo, da se je band skozi prve tri plošče počasi odmikal iz nehvaležne sence velikana »novodobnega« black metala z imenom Mgła, pa tudi marsikoga ne bo presenetilo. In prav Crepuscule Natura je zame že pred izidom predstavljal tisti odločilni trenutek, ko se bo Uada dokončno znebila nehvaležne primerjave z drugimi bandi.

Navidezno kratka plošča s petimi komadi, a kljub temu zavidljivo dolžino 42 minut, že kar hitro nakaže smer, ki jo je Uada tokrat začrtala. Brez dolgovezenja in nepotrebnih olepšav ploščo odpre The Abyss Gazing Back in tako že na začetku postavi letvico kakovosti zelo visoko. Agresivni blast beati in klasično blackmetalsko tremolo grmenje kitar nakažejo smer plošče, ki se je Uada s pridom poslužuje že od samega začetka. Nadgradnja so tokrat kitarski leadi in dvoglasja v slogu bandov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki pa kljub temu ostanejo dovolj mračni in nesramni, kot se za black metal spodobi in dodajo komadu svojevrsten pridih in svežino.

Tudi naslovni komad albuma in prvi single Retraversing The Void strukturno veliko ne odstopata od uvodnega komada, le da so nihanja v tempu za odtenek bolj opazna in bolj občutno razbijejo nenamerno »enoličnost« glasbene strukture. Seveda je tukaj izraz enoličnost zelo grobo postavljen v kontekst, a izključno zaradi dejstva, da hitri in agresivnejši deli komadov ne prinašajo nič novega, so prisotni že od prve izdaje Uade in navežejo stik s preteklostjo, kar pa nikakor ne gre vzeti za slabo.

Crepuscule Natura v mojih očeh s seboj prinaša tudi dva bolj izstopajoča komada, ki se od zgoraj omenjenih ločita le v niansah, a sta dovolj markantna, da ustvarita svojevrstno energijo. Drugi single z albuma The Dark (Winter) enostavno ne gre prezreti, saj že z uvodno catchy melodijo, ki na trenutke spominja na bolj vesele ritme v stilu veljakov folk metala, žanrsko razbije omenjeno »enoličnost« in se nato z razgibanostjo skozi celoten komad poigrava s čutnimi brbončicami poslušalca, vendar je v ozadju še vedno dirigentska palica v rokah osnovne blackmetalske strukture iz hiše Uada.

Kot zadnji na vrsto pride komad, zaradi katerega so se stvari postavile na svoje mesto. Through the Wax and Through the Wane je vse moje dvome v trenutku zatrl in me kot ep tudi v celoti posrkal vase. Čeprav se ravno pri tem komadu slišijo vse podobnosti z Mgło in tudi stanovskimi kolegi Groza iz Nemčije, je ta komad enostavno perfekcija, kjer so vsi elementi združeni v odlično celoto, kljub dolžini nekaj več kot 12 minut ter s počasnim in spevnim koncem pa poskrbi za konec, ki si ga album tudi zasluži.

Četrta stvaritev Uade je album, ki potrebuje čas, da se uleže in se poigra s pravimi občutki. Mogoče ni za vsakogar, bo pa osebno nagovoril marsikoga, ki mu black metal mogoče ni tako blizu ter bo željan odkriti nekaj drugega, a kljub temu poznanega. Zanimiva kontradikcija, ki v primeru Uade doseže želen namen, in če sem bil na začetku skeptičen ter iskal pomanjkljivosti, sem ob pravem trenutku to misel zatrl in se enostavno prepustil valovom Crepuscule Nature.

»... Through the wax and through the wane
Life's greatest teacher is always pain
The odysseys of you and me
It is ourselves we must reclaim
And to remain without disdain
Seek higher ground: a new terrain
So close the eyes and visualize
For there is only knowledge left to gain ...«