Očitno je letošnja jesen pravi čas za nove podvige starih kosti. Tudi veterani UFO so se po dveh letih in pol spet podali v studio. Za bobne je po desetletni odsotnosti ponovno sedel eden ustanovnih članov Andy Parker, tako da gre z izjemo Vinnija Moora na kitari za skoraj celotno zasedbo iz najuspešnejšega obdobja sedemdesetih.
Album je povsem tipičen UFO izdelek, ki me je ob prvem površnem poslušanju pustil skoraj hladnega. Ob vsakem naslednjem poslušanju pa sem bolj padal vanj. Bluesy mid-tempo skladbe, zadržani riffi, ki poslušalca namesto z agresivnostjo osvojijo s toplino in skladnostjo. Posebej tudi tokrat navduši Vinnie Moore, (ex-) kitarski heroj, ki svoj ego popolnoma podredi bandu, vendar pri tem niti malo ne poskuša kopirati slavnega predhodnika. Njegovo soliranje je pri površnem poslušanju skoraj neopazno, ob pozornem poslušanju pa gredo človeku kar dlake pokonci. Tehnika soliranja prej kot na heavy metal kitarista spominja na 70 let starega črnca z debelimi prsti, ki solira blues in se ob tem smeje. Kot je pri UFO že običaj, je album izjemno uravnotežen; ni ne komadov, ki »gate trgajo«, niti nobenega odvečnega. Morda še najbolj izstopata Hard Being Me in Rolling Man, tipična UFO komada, kakršni najbolj zažgejo na koncertih. Vsekakor gre za zelo soliden album, ki pomeni ravno pravšnje nadaljevanje predhodnika. Ni na prvo žogo, vendar pa ob vsakem naslednjem poslušanju narašča neustavljiva želja slišati ga v živo. Saj v tem je bistvo rocka, ali ne?

Matija G.