Ufomammut je zanimiv projekt, ki že 20 let poplavlja stoner doom sceno z okultizmom in težko psihedelijo. Trojica iz Piemonta se pet let po izdaji odličnega albuma z naslovom 8 vrača na sceno z deveto dolgometražno ploščo z naslovom Fenice. Simbolika ognjenega ptiča ni bila izbrana zaman, saj je izdaji zadnjega albuma sledil odhod zgodovinskega bobnarja, kar je skupino potisnilo v obdobje dvomov in nejasnosti. Band je z novim bobnarjem vsekakor kot feniks ponovno vstal iz lastnega pepela, a tokrat v nekoliko spremenjeni obliki.

Album je sestavljen kot en komad, razdeljen na šest delov, kar je pravzaprav že pogosto uporabljena tehnika. Veliko vlogo v glasbi Ufomammutov ima pravzaprav sam zvok, pred glasbenimi strukturami in melodijami. Koncept zvočnega raziskovanja je v Fenice še nekoliko bolj poudarjen, saj lahko opazimo na albumu tudi večjo uporabo sintetizatorjev in čistega vokala. Težki sludgevski trenutki kitarskega feedbacka so na albumu pustili mesto bolj rockovsko usmerjenim riffom in lažje dojemljivim strukturam. Seveda je tu, kot je pri psihedeličnih skupinah pogosto, pomemben element repetitivnosti. Stalno ponavljanje in mikrovariacije materiala spreminjajo glasbo v počasen in postopen instrument hipnoze, ki se sprehaja med težkimi riffi in eteričnimi atmosferami. Omenjeni elementi pa v tem slučaju ne delujejo kontrastno, temveč se dopolnjujejo in povezujejo. Te značilnosti vzbujajo v poslušalcu še določeno stopnjo introvertiranosti, med katero glasba nadzira čustvena stanja in misli.

Ploščo odpre Duat, ki z zvonovi in sintetizatorji kmalu preide v težek riff, ki na trenutke skoraj meji že na garažni rock in nekoliko napove celotno vsebino ter vzdušje albuma. Sledi Kepherer, ki je bistveno krajši v primerjavi s prvim komadom in deluje le kot eterični povezovalni most sintetičnih zvokov med Duat in Psychostasia. V slednjem je pomembna vloga vokala, ki nastopi skoraj kot melodični instrument. Prav okoli vokalnih linij je zgrajen komad, ki se vije nad bolj »rockerskimi« riffi (v primerjavi z bolj »klasičnim« materialom banda). Tudi v Metamorphoenix je vokal dokaj v ospredju, ob bogati uporabi sintetizatorjev, ki tvorijo tokrat še nežnejši amalgam visokih kitarskih not in ritma, ki se počasi stopnjuje in eksplodira v sludgersko Pyramid. Težka kitara in zlomljeni ritmi služijo vedno kot podlaga oscilacijam sintetizatorjev in basom, bogatim s fuzzom. Težko oprijemljiva struktura pesmi dodaja občutek stalnega razvijanja do zaključnih krikov, ki odzvenijo v še težji intro zaključnega Empyros, ki je tudi vrhunec albuma, tako po intenzivnosti in agresivnosti.

Fenice je, na kratko, nov obraz tria iz Piemonta, nekoliko spremenjen, a vsekakor učinkovit. Album je treba, kot pri številnih ostalih albumih te zvrsti, poslušati v celoti. Gre za zvočno popotovanje, podobno sanjam, kjer so meje realnosti zabrisane, saj se ustvarjajo in razdirajo pred našimi očmi. Ob tem gre dodati, da če je to prvi diskografski preizkus novega bobnarja v postavi, si lahko v prihodnosti obetamo vedno bolj kakovostno ustvarjanje projekta.