Po 20 letih, sedmih albumih, številnih splitih in EP-jih je naenkrat bilo konec. Z naznanitvijo sedmega albuma je prišla tudi vest o koncu delovanja zasedbe, ki je od začetka tisočletja do danes postavila nove meje black metala, za seboj pa pustila luknjo, ki jo bo težko zapolniti.

Edinstveni pristop in zvok dvojca Urfaust bo za vedno ostal nedotaknjen, njun poslovilni album pa dostojno darilo v slovo vsem njunim sledilcem. Osebno se sicer težko štejem k slednji skupini glasbenih navdušencev, saj sem zasedbo spoznal prepozno in do danes preslabo, a po drugi strani poznam zasedbo vseeno dovolj dobro, da slišim njeno posebnost in mi je žal za njen odhod. A takšna odločitev je pač bila sprejeta, ta pa hkrati ne pomeni, da sta Urfaust povsem izginila. Ostala bosta s svojimi številnimi glasbenimi kreacijami, med katerimi Untergang (slov. propad, zaton) predstavlja nek vrhunec delovanja, vendar ne v eksperimentalnem smislu. VRDRBR in IX si na Untergang nista privoščila nobenega pretiranega eksperimentiranja, hkrati pa nam z aktualnim ploščkom tudi ne zapuščata komada, ki bi v skrajno pozitivnem smislu štrlel iz povprečja. Visoka doza low in mid tempo atmosferike nam prinaša uravnoteženo mero black in blackened doom metalu posvečenih komadov, ki poslušalca uspešno peljejo skozi slabih 40 minut dolgo potovanje preko različne oblike propadanja.

K osebnim vrhuncem štejem kar močno blackmetalsko obarvani naslovni komad, ki otvori plošček, depresivno obarvani Leere, s pank-rokerskim ritmom navdahnjen Vernichtung ter mogočni, monotoni in epsko dolgi zaključek Abgrund. Vmesni Höllenkosmos, Reliquienstaub in Atomtod pa so odlični prehodi, ki poslušalca pripravijo na bistvo ploščka.

Kaj naj torej povem za zaključek? Le to, da mi je žal, da sem prepozno spoznal vrednost tega banda, ki ga očitno nikoli ne bom videl v živo.