Pošteno povedano, odločitev, da poslušam nekaj, kar sliši na ime VV, je bila v resnici korak v prazno, saj si nisem predstavljal, kaj naj pričakujem. Morda sem kje prebral, da gre za nekaj mračnega, gothic ali nekaj podobnega, in je to pritegnilo mojo pozornost, kdo bi vedel. Kakor koli, poslušano me je presenetilo, saj se za imenom VV ne skriva nihče drug kot glas skupine N. P. V. (oziroma Njegove Peklenske Visokosti), ki v angleščini sliši na ime HIM. Tako je, za kratico VV se ne skriva nihče drug kot Ville Valo.

Seveda je ta ugotovitev v meni instinktivno prebudila upanje, da bom slišal glasbo, ki bo vsaj približno na nivoju kultnih plošč »love metala« Greatest Lovesongs Vol. 666 oziroma Razorblade Romance, vendar me je oče »heartagrama« povsem pustil na cedilu. Resnici na ljubo Neon Noir ne predstavlja nič drugega kot malo manj kot celo uro in na dvanajst pesmi razdeljeno povsem razvodenelo bledo glasbeno dediščino HIM. Glavno vlogo v celotnem konceptu ima vokal, ki mu sledijo klaviature, bobni in v glavnem zelo zadušeno in v ozadje potisnjeno igranje kitar. In glede na zgoraj zapisano, ki na žalost pove o plošči tako rekoč vse, sem se takoj soočil z izzivom, kaj sploh recenzirati in kaj sploh povedati, ko je bilo v enem stavku že povedano vse.

Dovolj žalostno je že to, da mi je kot najzanimivejša pesem na plošči v ušesih ostala dvominutna Zener Solitaire, ki v osnovi temelji na igranju akustičnih instrumentov. Slednji ustvarijo zanimiv občutek padanja v svet sanj. Navkljub svoji kratkosti je pesem, čeravno neverbalna, čustveno veliko bolj izpovedna od večine drugih, tudi do dvakrat daljših pesmi na plošči. Salute the Sanguine je ena redkih pesmi, pri kateri je mogoče občutneje zaznati elektriko v žilah kitar. Prav zaradi več elektrike v kitarah v kombinaciji z melodijami ter refrenom se pesem med vsemi na plošči še najbolj približa (zgolj približa, vendar ga ne doseže) standardu bolj znanih pesmi HIM in se toliko zasidra v ušesih, da ustvari občutek, da bi šlo lahko za najbolj prepoznaven hit plošče. In Trenodia sicer zveni zelo lahkotno, vendar petje, igranje bobnov, klaviatur in tudi kitar dajejo vtis, da bi šlo lahko za zelo lahkotno »love metal« koračnico in ravno to je tisto, kar jo naredi zanimivejšo. Naslovna Neon Noir na začetku nekoliko spominja na Wings of a Butterfly od HIM; sicer zadušeno igranje kitar v kombinaciji z vokalom lepo izriše romantično-srečno-bolečo in malenkost trpečo naravo prvih nedolžnih ljubezni… »Come, love me 'till it hurts.« Izstopa še Baby Lacrimarium, vendar ne v pozitivnem smislu, ki ni več niti »love« niti metal, marveč za nekaj, kar bi lahko kot uspavanko vrteli tudi že tako občutljivemu bitjecu, kot je trimesečni dojenček.   

…vse ostale pesmi zvenijo tako bledo, žalostno (v slabšalnem smislu) in prazno, da o njih težko napišem še kaj več kot nekaj besed. Saturnine Saturnalia vsebuje momente stonersko zvenečih kitar, ki se ne uspejo zliti z ostalimi deli glasbe. Podobno zaradi zvoka kitare zgolj za nekaj trenutkov pritegne pozornost Heartful of Ghosts. Dinamičnem začetek The Foreverlost navda z občutkom, da bi se pesem lahko razvila v nekaj zanimivejšega, vendar začetni potencial v trenutku, ko bi se pričakovalo v pesmi kaj več sile in trdote, uplahne in pesem ostane na stopnji nekakšne lahke ljubezenske sanjarije s ponavljajočim se refrenom. Loveletting upodobi ljubezensko zasanjanost. Run Away From the Sun zveni prenežno baladno tudi za »love metal«, čeravno jo za nekaj trenutkov obarva tudi resneje zaigran kitarski akord. O preostalih dveh pesmih enostavno nimam česa zapisati.     

In če zaključim, kjer sem začel, plošča Neon Noir je (očitno) korak v prazno. Če je to Villejev poizkus vrnitve na sceno, je ta neuspešen, saj je žal tako, da bolj, ko gre plošča h koncu, manj poslušljivo zveni. Vsa razvodenelost glasbe HIM, ki je tudi glavno spoznanje, ki ga plošča žarči skozi in skozi, povsem razvodeni tudi pozornost poslušalca. Priporočiti je ne morem ljubiteljem »love metala« niti ljubiteljem začetnega in kakovostnejšega opusa HIM, marveč le zares zapriseženim ljubiteljem in ljubiteljicam Villeja Vala.