RECENZIJE

3. 12. 2009
Whiplash - Unborn Again
Pulverised Records, 2009

Upam si trditi, da je skupina Whiplash nekaj glasbeno najboljšega, kar prihaja iz New Jerseyja. Govora je o mestu, ki je »ustvarilo« glasbenike in glasbene skupine kot so: Frank Sinatra, Bruce Springsteen, Jon Bon Jovi, Deborah Harry & Blondie, The Misfits ... svetovno znana imena. Brez pomislekov, dileme in brez oboževalskega kompleksa in predsodkov pa so Whiplash prvaki in vodilni v thrash metalu. Ker Whiplash igrajo neizprosen, trdosrčen, čistokrven in iskren thrash metal, dlje od svojega kultnega svetovnega statusa znotraj okrilja metalske subkulture, niso pokukali. Priznati je treba, da so v svoji karieri s kakšnim izdelkom sicer nekoliko poskusili priti tudi onstran tega območja, a žal neuspešno. Pisanje o temni (resnični) strani življenja in petje o prostituciji, vojni, plačanih morilcih zahteva pač svoj davek.
Unborn Again je zelo dober album. Razlogi? V primernem obsegu (45 minut) so uspeli združiti tisti pridih njihovega ustvarjanja iz osemdesetih, torej od začetka svoje glasbene poti, do vmesnih in novejših glasbenih vzgibov. To je album, kjer so (končno) zadeli pravo mešanico stare »slave« in odraslega, bolj variabilnega pisanja pesmi. Tako so učinkovito spojili agresivnost z raznolikostjo. Ponudba na albumu je kar obširna, toda nikoli ga ne zapusti avtohtoni Whiplash občutek. Vsebuje širok nabor ritmov, ki bi lahko (o)krasili thrash metal muzej, bogat izbrušen zvok (masiven a razločen zvok vseh instrumentov; preverite bobne) in nasploh metal od začetka do konca. Nekoliko pa odstopa od klasičnega Whiplash zvoka ena pomembna stvar te skupine, vokal. Po kar nekaj nadomestnih samostojnih pevcih do predhodnega albuma Thrashback, ki sega približno 10 let nazaj v zgodovino, gre tudi tokrat ponovno za glasilke pevca in obenem prvega moža skupine, Tonyja Portare. A vokal se mu je nekoliko prečistil, ravno nasprotno od tipične mutacije glasu. Surovost in grobost glasu tokrat delujeta bolj usmerjeno in nadzorovano, odvzeta je tista raskavost, le pri začetnem Swallow The Slaughter je občutiti prav rahlo nosljanje v slogu Steva Souze. Mogoče so tokrat (za razliko od kar nekaj predhodnih albumov) tudi nekoliko bolj zagledani v njihovo zgodnje obdobje, kar bi lahko povezali tudi z naslovnico albuma izpod rok famoznega Eda Repke, ki jo krasi vsaj po en motiv oziroma element tematike s prvih treh klasičnih albumov te skupine.
Whiplash z energijo in udarnostjo, ki jo razkazujejo oziroma dokazujejo tu, pospravijo marsikatere vrstnike in kolege za zajtrk. Album je organiziran v pravem starem duhu. Tako ponudijo instrumental Parade Of Two Legs, dobro (a pogrešljivo) priredbo pesmi I've Got The Fire skupine Montrose (z nekoliko zoprnim in »megafon efektom« ozaljšanim vokalom bobnarja Joeja Cangelosija), preostalo pa v obliki »thrasherjev v šesti prestavi« Feeding Frenzy, Pitbulls In The Playground in thrasherjev v nekoliko nižjih prestavah, od katerih so omembe vredni otvoritveni Swallow The Slaughter, Float Face Down, Fight Or Flight in Hook In Mouth (ki je navkljub naslovu izvirnik in ne Megadeth priredba), ker vsi vsebujejo tradicionalne Whiplash »poj (oziroma deri se) zraven« refrene. Od klasičnega zvoka skupine odstopa le nekoliko bolj eksperimentalni Firewater, ki stilsko pokuka v Load obdobje Metallicinega ustvarjanja. Pesmi so zvočno polne, niso ne pomanjkljive ne pretirano prenasičene, sestavljene z občutkom (akustični mirnejši prehod v Hook In Mouth) in razstavljene oziroma predstavljene z izkušeno natančnostjo. Za konec pa še k temu kar zadeva negativni predznak albuma. Obstaja sicer nekaj potencialnih delov, ki so visoko kvalificirani »kandidati« za polnitev prostora na albumu ali »fillerje«, pa tudi kakovostni kontrast na hitrih in počasnejših pesmih je včasih drastično občuten, pri čemer kratko potegnejo tiste (naj)počasnejše. Največje pikolovce pa lahko zmotijo tudi nekoliko monotone strukture pesmi.
Ne obstaja mnogo novih albumov, kjer bi se v poslušalcu prebudila tista najstniška razposajenost, pri katerih bi v tolikšni količini stereo zagrizel z ušesi vanj in nenazadnje pri katerih bi brez zadržkov (in zaradi ritmov avtomatično zapeljan) sprostil »naglavni okras« in pridobil poškodbe vratu oziroma whiplash, kar pomeni da so na tem albumu Whiplash upravičeni lastniki svojega imena. Obenem je tudi eden od redkih novejših albumov, kjer ni potrebno zasukati ploščka neštetokrat, da se glasba uleže v poslušalčeva ušesa in mu primerno razdraži bobniče. Po nekaj(deset)letnem sprehajanju v območju somraka, s serijo zanje dokaj nenavadnih albumov, so Whiplash z Unborn Again zopet stopili na sonce in se vsaj malce prerodili. Če ne drugega, je Unborn Again vsaj močnejša vaba za ljubitelje mlajših Whiplash. »Go, go. Go Tony go. Tony B. Goode!«

Darijan

SORODNE VSEBINE:
6. 10. 2008Angel Blake - The Descended / Recenzije
1. 10. 2000Drakkar - Quest For Glory / Recenzije
3. 8. 2006Redux Records / Novice
5. 8. 2009Beneath The Massacre - Dystopia / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
1. 10. 2018
Dalkhu - Lamentation and Ardent Fire
Recenzija
28. 9. 2018
Obscura - Diluvium
Recenzija
26. 9. 2018
Aura Noir - Aura Noire
Recenzija
21. 9. 2018
Dragonlord - Dominion
Recenzija
14. 9. 2018
Isengard - Traditional Doom Cult
Recenzija
7. 9. 2018
Immortal - Northern Chaos Gods
Recenzija
29. 8. 2018
Sear Bliss - Letters from the Edge
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
KONCERTI & FESTIVALI
16. 10. 2018
Famyne, Chains
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
16. 10. 2018
Hellbastard, Insurgency, Injured list
TrainStation SubArt, Kranj
16. 10. 2018
LAZYgunsBRISKY, Dusk
Explosiv, Gradec, Avstrija
17. 10. 2018
Hellbastard, Insurgency, Pakt
Koncertna dvorana Rog, Ljubljana
17. 10. 2018
Farflung
MKNŽ, Ilirska Bistrica
18. 10. 2018
Farflung
Channel Zero, Ljubljana